V četrtek, 2. julija 2026, smo se zapeljali do gostišča Pekel, kjer smo se pripravili za pohod. Po kratkem pozdravu smo se po travniku napotili proti našemu cilju. Že v začetku je bila pot zelo zanimiva, saj smo po mostičkih večkrat prečkali potok. Strma pot nas je pripeljala do prvega slapa, visokega 4 m. Pot se je vztrajno vzpenjala in nas pripeljala do drugega slapa, do katerega smo se morali spustiti in se potem vrniti na markirano pot.

Pri vzponu do naslednjih slapov so nam pomagale dobro zavarovane stopnice, ki so nas pripeljale do tretjega slapa, ki je padal v manjše jezerce. Pot se je še naprej strmo vzpenjala. Prišli smo do razpotja, kjer je ena pot vodila do petega slapa mimo Hudičevega zoba, ena pa mimo četrtega slapa do petega. Mi smo se odločili za pot mimo četrtega slapa. Najprej smo se spustili do potoka in ga po mostičku prečili.

S pomočjo jeklenic smo se povzpeli do četrtega slapa, ki je bil zelo impozanten. Naredili smo nekaj fotografij in se po še vedno strmi poti povzpeli do petega. Ko smo se nagledali lepot slapa in neokrnjene narave, smo se povzpeli še nad slap, kjer smo ponovno prečili potok. Pot nas je pripeljala do razvalin mlina, ene od zadnjih prič pestre mlinarske tradicije. V preteklosti je na tem potoku namreč delovalo veliko mlinov, sedaj je ohranjen samo mlin pri vstopu v sotesko.

Tu se je končal najtežji in najbolj zanimiv del poti. Po nekaj minutni hoji smo si pri potoku privoščili zasluženo malico.

Po počitku smo se po drugi poti vračali proti gostišču. Tudi ta pot je bila zanimiva, a manj zahtevna. Srečno smo prispeli do gostišča, kjer smo se okrepčali in odžejali. Polni lepih vtisov smo se vkrcali v avtobus, s katerim smo srečno prispeli domov.