Oktobrski izlet planincev in upokojencev iz Mislinje smo zaradi slabega vremena izvedli v sredo, 16. septembra 2026, ko je bila vremenska napoved ugodna za pohod. Zapeljali smo se skozi Dravograd in na Viču prečkali avstrijsko mejo. Pot smo nadaljevali proti Volšperku (Wolfsberg), kjer smo nadaljevali proti St. Mihaelu in vasici Landing. Izstopili smo pri gostišču Alpengasthof Giesslhütte, kjer smo si privoščili jutranjo kavico.

Po kavici smo se sprehodili po cesti, ki se je kmalu spremenila v gozdno pot. Pot po gozdu je bila prijetna, saj smo lahko opazovali mogočne smreke in gobe, ki jih veliko nismo poznali in smo jih raje samo občudovali, predvsem živo rdeče mušnice. Pa slabi uri hoje smo prišli iz gozda in odprl se nam je pogled na pogorje Svinške planine in na najvišji vrh, na 2079 metrov visok Ladinger Spitz ali Velika Svinja po slovensko.

Po nekaj sto metrih hoje po makadamski cesti smo preskočili ograjo in se po travniku povzpeli do koče Offnerhütte. Pot smo nadaljevali po travniku, ki se je zlagoma vzpenjal proti vrhu. Po poti so nas pozdravljale rdeče brusnice in marsikdo se je pripognil, si jih natrgal in zaužil, saj so bile zelo okusne. Nekaj planink pa se je med brusnicami ustavilo dalj časa, da so si jih nabrale še nekaj za sladkanje doma. Nabiralke smo počakali na koči Wolfsberger Hütte, kjer smo se okrepčali in odžejali.

Po počitku smo nadaljevali z vzponom, za katerega smo potrebovali dobro uro. Na vrhu smo lahko uživali v razgledih na Uršljo goro, Peco, Raduho, Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe z našim očakom Triglavom, na drugi strani pa še avstrijske planine.

Žal nas je začel preganjati čas. Zato smo naredili še skupinsko fotografijo in se začeli spuščati nazaj v dolino. Pot se je prijetno vila po gorskih travnikih in nam dovolila, da smo lahko uživali v čudovitih barvah pokrajine. Po dobri uri in pol smo ponovno prispeli do koče Offnerhütte.

Še zadnjič smo se ozrli nazaj in se zazrli v pisane travnike, ki so sijali v popoldanskem soncu. Pred nam je bil samo še spust do kombija.

Na koncu smo si v koči privoščili pijačo in še enkrat poživeli naš pohod. Vsi smo si bili edini, da smo preživeli čudovit dan. Na koncu smo se vkrcali na kombi, s katerim nas je šoferka Marjetka srečno pripeljala domov. Razšli smo se z željo, da se čimprej vidimo na novem izletu.

Vodnik:  Peter Zupanc