Tako smo si vsak dan po jutranji molitvi in protokolu, ogledali prizor dramske igre o Ostržkovem življenju in življenjski izkušnji izgubljenega sina. V njuni družbi smo preko celega tedna odkrivali zakaj je tako pomembno, da DRŽIMO BESEDO in izpolnimo tisto, kar smo obljubili. Prav to spoznanje »držim besedo«, je bil letos tudi oratorijski vzklik, ki smo se ga naučili že prvi dan in je potem še ves teden odmeval po Gradu in po cel dolini.
Temu vzkliku so po dnevih sledili še drugi – že prvi dan se mu je pridružil vzklik »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga«. Ostržek in izgubljeni sin sta namreč delala vse po svoje in nista prisluhnila drugim, zaradi česar sta ostala sama. Tudi otroci so na katehezah in pa tudi pri športnih igrah ugotavljali, da je svojeglavost tista, ki nas osami, ubogljivost pa nas povezuje in gradi našo družino oziroma skupnost.
Drugi dan je bil dan, ki smo ga z navdušenjem pričakovali vsi – tako otroci, kakor tudi animatorji – saj so bile za popoldan napovedane vodne igre, ki so bile zelo živahne in polne veselja. Dopoldan pa smo spoznavali, da ničesar ne moremo doseči brez trdega dela in da je le napor tisti, ki nam prinaša resnično veselje.
V sredini tedna smo si med katehezami ogledali razna dela in opravila, kot je skrb za zajčke, delo na vrtu in v rastlinjaku, delo v mizarski delavnici in v kuhinji, izdelava čevljev itd. Na podlagi tega, smo z otroki ugotavljali, da je za vsako stvar, ki jo imamo in za vse, kar nam prinaša neke sadove, potrebno delati, kajti prav nobena stvar nam ne bo zrasla na drevesu. Tega, da je za dosego želenega rezultata, potrebno prehoditi neko določeno pot, so se otroci učili tudi med veliko igro. Cekinov, ki sta jih skrila maček in lisica, niso dobili kar tako, ampak so se morali na poti soočiti z marsikatero oviro in jo uspešno rešiti. Šele takrat so si prislužili cekine, s pomočjo katerih so napolnili Pepetov in Ostržkov hladilnik.
Ostržek je zelo poznan po svojem dolgem nosu, ki mu zraste, ko se laže, kar smo lahko videli tudi v dramski igrici in to ga je zelo žalostilo. Skupaj z otroci smo ugotavljali, da se laž ne izplača, saj se takrat počutimo zelo slabo in povrh vsega še ruši odnose. Poleg tega pa smo spoznali še, da je laž kot vrv, ki se vedno bolj zapleta okrog nas, saj ena laž, rodi drugo in na koncu smo tako zapleteni v mrežo laži, da se iz nje zelo težko rešimo. Nasprotje laži, je resnica in kakor smo spoznavali peti dan oratorija, nas le-ta lahko osvobodi.
Zadnji oratorijski dan je zelo hitro minil, saj je bil nekoliko krajši. Ostržek je v oratorijski zgodbici postal pravi deček, saj je držal dano besedo in izpolnjeval vse zadolžitve ter s tem pomagal Pepetu, da je okreval. Tudi izgubljeni sin ni bil več izgubljeni, saj se je vrnil domov ter prosil očeta odpuščanja. Podobno kot onadva, smo se tudi mi odločili, da bomo držali dano besedo pri temu, kar smo si zadali na oratoriju ter pri vseh stvareh, ki še sledijo. Spoznali smo namreč, da smo lahko srečni le takrat, kadar storimo to, kar smo obljubili. Zato se bomo trudili držati besedo vedno in povsod – v šoli, med igro, doma in med prijatelji … Če nam bo kdaj težko, pa bomo samo pogledali na oratorijski plakat z vsemi glavnimi spoznanji, ki naj nam bo spodbuda, da se bomo držali zastavljene poti.
Tako smo tudi letos uspešno zaključili oratorij in domov odšli obogateni z novimi spoznanji, z novimi prijateljstvi ter polni novih doživetij, ki jih bomo v srcu hranili do prihodnjega oratorija.
