Friderik Irenej Baraga ali Črna suknja nas je ves teden nagovarjal, naj se veselimo sebe in drugega, naj bomo sočutni in naj iščemo pot do drugega, tudi ko se zatika. Spodbujal nas je, naj delimo z drugimi to, kar smo spoznali, da je dobro in prav, in dajemo naprej to, kar imamo, ter tako poskrbimo za naše bližnje. Nagovarjala nas je njegova neutrudnost in gorečnost v skrbi za drugega ter neizmerna ljubezen in spoštovanje do vseh ljudi.

Na oratoriju nas je bilo okrog 270: od udeležencev, animatorjev in voditeljev do družin in posameznikov, ki so pomagali, kjer je bilo potrebno. Posebnost oratorija na Mirenskem Gradu je prav velika ekipa pomočnikov, ki z oporo voditeljev v različnih skupinah skrbijo, da dogajanje poteka kar se da gladko. Tako ekipa mamic pomaga v kuhinji, pripravlja kateheze in skrbi, da animatorji tudi popoldan niso lačni, ekipa očetov pa poskrbi za sceno, ozvočenje in vsa druga tehnična dela. Svoje otroke pripeljejo na oratorij, če pa so za dogajanje še premajhni, se pridružijo varstvu, ki na prilagojen način sledi oratorijskim vsebinam in dogajanju. Cela družina je tako vpeta v oratorij in vsak član prejme, kar potrebuje, oziroma pomaga tam, kjer lahko. Družine in posamezniki se ob delu povezujejo, delijo izkušnje in so drug drugemu v oporo.

Otrokom in animatorjem je med drugim v posebno lepem spominu ostal lov na skriti zaklad, ko smo s Friderikom Indijancem pomagali v skrbi za bližnjega. Veseli so bili tudi najrazličnejših delavnic, kjer so osvajali različne veščine: od makrameja, indijanskih iger, frizur in nakita, preživetja v naravi, risanja z ogljem, izdelovanja loka in streljanja z njim, priprave domačega sladoleda in slaščic, punčk iz sivke, oblikovanja gline do veščin prve pomoči ter veterinarske delavnice… Bilo je veselo, pestro in poučno.

Dobro smo si zapomnili, da je prava pot do sreče ta, da delamo dobro in si pomagamo, zato bomo še naprej vsak dan ponavljali in živeli geslo: Daj naprej!