Logo MojaObčina.si

Miren-Kostanjevica

DANES
19°C
13°C
JUTRI
21°C
13°C

Kako smo krotili rdečega petelina na Krasu

Bil je tipičen četrtek, vroč dan v celodnevnem turnusu dela v nujni medicinski pomoči v Žalcu kot reševalec. Kolapsi, prometne nesreče, druga obolenja in ostale nujne intervencije so vsakdanjik našega dela. Delam načrte, kam pobegniti za dva dni z otroci pred vročino. Pozno popoldan na telefon prispe sporočilo poveljnika PGD Šmarje pri Jelšah, poziv, katerega smo vsi po tihem že pričakovali: "Slovenski KRAS NUJNO potrebuje okrepitve!!!! Rabim 3 gasilce z AC 35/100 (avtocisterna z 10.000L vode), kdo je pripravljen iti zraven?". V glavi sem v sekundi predelal svoj delovnik in odgovoril, da lahko računa name, sem 2 dni prost. Napišem domov sms, jutri grem dol, dol na Kras, pomagat tovarišem v boju z rdečim petelinom. Hčerki in sinu razložim in se opravičim, da ju kljub načrtom, ki smo jih imeli, ne utegnem peljati na kopanje. Tamala reče: »Ati nič zato, bomo šli pa drugič, ti kr' pejdi dol, ker te tam bolj potrebujejo«. Pa saj sta že navajena, da njihov atek večkrat zapusti družino sredi nedeljskega kosila ali kakšnega drugega družinskega dogodka in gre pomagat pomoči potrebnim. Misel na to, kaj te dejansko čaka tam in misel, kdo te čaka, ko se vrneš domov, je telesu povzročila samo kurjo polt.

Priprave opreme in »glave«

Med potjo domov opravim par klicev z Cirilom in Romanom. katera sta bila z mano v ekipi, katere so nujne stvari, ki jih potrebujemo s seboj. Večkrat se mi je postavilo vprašanje, zakaj rineš tja dol, ob dveh otrocih in ženo doma, kaj pa če bi šel namesto tebe raje kdo drug? Zakaj? Zato ker moram. Ker bi isto pričakoval od tovarišev, če bi se to zgodilo pri nas, v Šmarju ali mojem kraju Dvoru. Ker bi takrat pričakoval, da pridejo reševati naše družine, sokrajane, imetje. ki smo si ga ustvarili. Zato, ker smo gasilci še vedno tovariši, ki se lahko na njihovo pomoč obrneš v vsakem trenutku.

Dobimo se v gasilskem domu z ostalimi društvi GZ. Ciril skuha kavo, Roman pripravi pijačo in energijske tablice, par napotkov poveljujočega GZ in na pot v konvoju cca 14 gasilskih vozil in članov posadke GZ Šmarje pri Jelšah. Na Lopati se pridružimo ostalim gasilcem ostalih društev. Med potjo, da je čas hitreje minil, smo si govorili kakšne smešne prigode in vice, bolj kot smo se pa približevali krajem, kjer gori, vse bolj tiho in zamišljeno je bilo v avtu in upam si trditi, da niti za sekundo ni nihče podvomil, da smo se odločili prav.

Po poti kličem kolega gasilca, ki opravlja naloge v štabu in ga v hecu povprašam »Pa dobr' ,no, kak' je stanje dole? Zdaj Šmarčani pridemo tole ugasnat, pa bo en dva tri konec«. Že po glasu sem slišal, da situacija še zdaleč ni nedolžna, odgovoril je »Pripravite se na pekel.!!!? Kljub slabi napovedi smo še vedno veseli, saj gremo tja, kjer moramo biti, tam kjer nas krvavo potrebujejo.

V vrtincu dogajanj

Ko prispemo v Vrtojbo, se registriramo in v konvoju zapeljemo naprej čez Italijo nazaj v Slovenijo, v vas Jamlje. Na poti do kraja interveniranja se pojavi pokrajina z drugega planeta, vse črno in požgano, za trenutek izgleda kot kakšen insert iz filma sredi največjega spopada. Ostanem brez besed in z rahlim cmokom v grlu, pa sem po navadi pošteno »jezičen«. Tokrat besede malo težje stečejo z jezika, sosed Tina bi rekel »Ka ti je "marn« vzelo?«. Za trenutek se poskušam preslikat v svoje domače kraje, kako bi bilo, če bi bilo to blizu našega doma. Ob cestah zagledaš vse tiste napise, transparente, staro in mlado, govorim o malih otroških rokicah, ki pozdravljajo naš prispeli konvoj v vas. Zjutraj in zvečer ob menjavi izmene gasilskih vozil mahajo v znak zahvale, da smo prišli in nam dajejo dodatno vzpodbudo in motivacijo. Gostoljubnost in veselje ljudi sta neizmerni.

Dobimo prvo nalogo - oskrbo bazena za prevoz vode s helikopterjem. Helikopterja zajemata dva, v razmaku ene minute, vozita vodo na težko dostopna področja, kjer delujeta kot podpora gasilskim enotam. Med oskrbo goriva helikopterja dobimo nalogo, da se nemudoma v konvoju štirih cistern prestavimo na višje ležeče območje, kjer nujno potrebujejo vodo, saj branijo vas. Civilno vozilo vozi pred nami z veliko hitrostjo, daje znake umika vsem nasproti vozečim vozilom. Pridemo do točke, kjer se vozilo umakne in pokaže z roko v smeri vožnje naprej, to je smer, kjer se nekaj zelo hudega dogaja, smer v pekel. Prispemo do območja, kjer kolegi branijo in držijo ognjeno linijo, da jim ogenj ne pobegne na drugo stran ceste. Tisti trenutek, ko to zagledaš, pridejo še kamnu solze na oči. Pa smo poslani zato, da gasimo in imamo "radi" ogenj! A mislim, da ni gasilca, ki bi si to želel še enkrat to doživeti! Okoli nas gori, gost dim nam polni pljuča, oči se solzijo... Iz glasu poveljujočega našega sektorja je razbrati, da bo »pizdarija«, če nam ogenj pobegne na drugo stran ceste. Razvijte cevi, naredite napad, podaljšajte cev, polnite cisterno pred sabo, povečajte pritisk, spremljajte drugo stran ceste, ker imamo preskoke ognja, so bila glasna kratka in jedrnata navodila.

Peklensko je vroče, skale, trnje, pokajo cevi, veter obrne smer, gori zraven cisterne, ni vode, pade energija, čuti se utrujenost med kolegi... Lakota, žeja, pa še sto dejavnikov, ki ti moč dobesedno "požirajo", a ne odnehaš, se ne predaš! Ko so nas poslali v sosednjo vas po vodo, sem imel občutek, kot da smo na fronti, kot bi so-vojakom zmanjkalo streliva in te pošljejo ponj. Trudiš se karseda najhitreje priti nazaj, da tovariši lahko držijo ognjeno linijo, da jih ogenj ne zajame. Srečamo policijski vodni top, ki prevaža vodo in v očeh voznika policista je bilo videti strah in dvom, ali nam bo uspelo, ali se bo ogenj razširil v vas, ki so jo malo prej evakuirali.

Sliši se pokanje granat, lomljenje dreves, katera podirajo sekači, da nam ustvarjajo koridor. Zdi se, da je bil »nekdo nad nami«, da nas je čuval, saj se ni nikomur zgodilo nič hujšega. Po nekem času nam le uspe, ohranili smo linijo. Po radijski zvezi pa že dobimo obvestilo za odhod na drugo lokacijo, kjer se ogenj hitro širi po pobočju daljnovoda navzgor. Da smo ohranili linijo, nam je bila iz zraka v veliko pomoč ekipa helikopterjev iz Slovaške, Slovenske vojske, policije ter kanader.

Pozno v noč dobimo izmeno novih spočitih tovarišev in se odpravimo proti domu. Po nekaterih hribih se še vedno opazi ogenj, vonj po dimu se vleče po dolini, počutiš se nemočnega... Naredil si, kar si lahko in upaš, da bo nočna ekipa imela vseeno manj dela kot mi. Po 24 urah bedenja le prispemo v domače društvo, kjer opremimo vozilo za naslednje intervencije.

V nedeljo ponoči se odpravi nova ekipa na varovanje oziroma v preventivo - hvala bogu ni bilo novih večjih žarišč. Zjutraj smo jih ponovno zamenjali ekipa štirih gasilcev. Naloge so bile gašenje tlečih debel in hlajenje pogorišč ob robovih cest. Pot ob povratku iz vasi je bila zopet obdana z polno belih prtov, rjuh, papirjev:.. Doma narejeni transparenti z napisi "HVALA KER STE", "HVALA IZ SRCA", "GASILCI HVALA"... Spomnim se gospoda, ki je ob vsaki menjavi konvoja gasilskih vozil visoko v zrak držal napis HVALA. Verjemite, da se je celotni ekipi utrnila kakšna solza. Kakšno moč so nam dali ti plakati in mahanje ljudi v pozdrav, da bi šel kar nazaj - zgaran, a imam moč, da bi šel nazaj. Ob poti v dolino spet srečamo kolone gasilskih vozil in gasilcev, ki nas bodo zamenjali, sprašujem se, od kje so se vsi ti ljudje vzeli. Res smo gasilci neustavljivi stroj. ko se zberemo skupaj, veže nas solidarnost, sloga, dobrosrčnost ter čut za pomoč sočloveku.

Hvala Vam, da vidite, da ne samo, da se trudimo, ampak da v to delo ki ga opravljamo, v vsako sekundo našega dela damo celega sebe, za nami in v ta način življenja potegnemo naše otroke, starše, partnerje, službe, čas. Mi delamo to s srcem in dušo za Vas, za našo malo Slovenijo. Nismo nobeni heroji, smo samo GASILCI!

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi