Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
9°C
SOB.
22°C
8°C
Oceni objavo

Valentin Vodnik med Slovenci

KD Stanko Vuk Miren – Orehovlje je v sodelovanju s Prosvetnim društvom Štandrež ob slovenskem kulturnem prazniku pripravilo zanimivo prireditev. Letos so v ospredje postavili Valentina Vodnika.

 

Prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku vsako leto znova spomnijo, kako pomemben je za vsak narod jezik. Materni jezik je tudi tisti, v katerem večina ljudi najbolje izraža svoja čustva, misli, opisuje dogodke in razvija svojo duhovno misel. 

Slavnostna govornica Nataša Paulin, dolgoletna ravnateljica na slovenski šoli v Doberdobu, je v svojem govoru poudarila, da naš čas zahteva čuječnost pri rabi jezika. Slovenska beseda nam daje prepoznavnost. Je obenem lučka, da se ne izgubimo v malodušju. Vodnik in Prešeren sta postavljala temelje slovenske književnosti, naša dolžnost pa je, da gradimo dalje, kajti nihče ne sme poteptati slovenske besede. Mi smo porok zanjo.

Kdo je Valentin Vodnik

V šoli se malo sliši o tem narodnem buditelju, ki je živel v 18. stoletju. Zapisal se je najprej meniškemu, nato pa duhovniškemu stanu. Poleg tega je bil goreč ljubitelj slovenske besede.

Pomembno vlogo je v njegovem življenju imel industrialec baron Žiga Zois. Vzpodbujal ga je k ustvarjanju v slovenskem jeziku. Prav na njegovo pobudo je Vodnik začel izdajati Veliko pratiko, kasneje pa Malo pratiko. V obeh primerih je šlo za koledar, kot so ga ob novem letu izdajali Nemci. 

Vodnik časnikar in pisec poljudnih knjig

Vodnik se je posvetil časnikarstvu. Štejemo ga za prvega slovenskega časnikarja. Izdajal je namreč 1. slovenski časopis – Lublanske novice. K izdajanju naj bi ga nagovoril tiskar Egger. 

Vodnik je prevajal novice iz nemščine in jih nato objavljal v novicah. To s bile preproste politične vesti, novice o novostih v gospodarstvu, o naravoslovju in kulturi. Domače novice so bile obrobne – na primer oglasi, osmrtnice, loterija in podobno. Bolj redke so bile pesmi in kratke zabavne zgodbe.

Za potrebe tedanjega šolstva je pisal knjige v slovenščini, saj do tedaj take knjige niso bile v rabi, ker je slovenščina le počasi vstopala v ta sistem. Poleg teh je izdal tudi knjigi o babištvu in o kuharstvu. Zanimivo je na primer prebrati, kako je odsvetoval pogrevanje hrane, žaltavo maščobo in preveč mastno hrano. Obenem je pohvalil kuhanje v »prstenih« posodah.

Vodnik kot pesnik

Navduševal se je nad Napoleonom in ilirskimi provincami, saj je računal, da bodo Slovenci imeli več svoboščin, da bo slovenski jezik končno dobil svojo javno veljavo. Takrat je napisal pesem Ilirija oživljena, zaradi katere je bil kaznovan do konca svojega življenja.

Šolarji ga najbolje poznajo po pesmih Dramilo, Zadovolni Kranjec in Moj spomenik. Na kmečko življenje je gledal morda preveč enostavno. Toda na ta način je hotel povedati, da je Kranjec dovolj bistre glave, da lahko uspe v šoli in v poklicu, pri tem pa se veseli življenja.

Številna publika ga je na predvečer slovenskega kulturnega praznika spoznavala skozi preplet recitacij njegovih pesmi in besedil, odigranih prizorov, glasbe in petja. 

Kulturni program prireditve z naslovom »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.« so oblikovali člani KD Stanko Vuk Miren – Orehovlje in PD Štandrež. Za glasbene vložke so poskrbeli violonista Makrina in Jakob Quinzi ter citrarki Gabrijela Vidmar in Nada Cej. Glasbeno dogajanje so popestrili še pevci Moškega pevskega zbora Anton Klančič pod vodstvom Mateja Petejana. Vezno besedo, izbor pesmi in besedil je prispevala Marta Pavlin. Nastopili so: Mojca Dolinšek, Matej Klanjšček, Božidar Tabaj, Andreja Silič, Andrej Brešan, Marko Brajnik in Lorenzo Marussi.

 

KD Stanko Vuk

Foto: Eva Dolinšek in Marta Pavlin

 

Pa še malo za smeh:

 

Kozapersk (oktober)

Grozdje masti veseli Dolenc,

Vozi pa mošt bogati Gorenc.

 

 

 

Baba in jezik

Ena baba ni drugega delala, kakor kašlala inu ludi opravlala. Ker so njo zobje boleli, je večkrat dohtarju nepokoj delala. Dohtar se je hoče znebit inu njej svetuje:
»Žena! Vi se prevečkrat z jezikam zob dotaknete. Aku hočete, de vas ne bodo boleli, jezik per miru za zobmi držite.«

 

 

 

Kuharske bukve

Ne le samo navada, ampak tudi spodobnost je, da ženske kuhajo. Žene so skrbnejše za snažnost, iz njenih čednih rok je vse prijetnejši. One se znajo urneješe obračati. Imajo bolj oster okus, bistrejši poduh za razločiti, kaj je boljši kaj zdravejše. Moškim naj ostane učena zdravilska kuhna v apotekah.

Kranjice se kuhanja težko uče, ker ne zastopjo pomenk francoskih, angleških, laških inu nemških besedi. Posebna nadloga je po deželi zunaj mesta.

Torej sem si przadel začetik ene kranjske kuhinje v roke dati mojim rojakinjam. One imajo čast, da so narejevalke zdravih, dobro dišečih in snažnih jedi. 

 

Oglejte si tudi