Zaprte šole, zaprti vrtci. Družine se spoprijemajo z novimi izzivi, novimi težavami in iščejo rešitve zanje. Starši se ukvarjajo s svojimi službami, z urejanjem doma, s kuhanjem, z varstvom otrok in s šolskim delom. Vse to morajo spretno umestiti v svoj dan, da lahko družina umirjeno preživi dan. 

Kako pa se počutijo otroci? In kaj doživljajo? Tudi zanje je situacija nova in so prav tako postavljeni pred nove izzive. Opravljanje šolskega dela doma od otroka zahteva kar veliko mero napora. Doma ni učiteljice na razpolago, ki bi snov razložila, prebrala in nato še lepo umirjeno narekovala najpomembnejše. Ni sošolcev, s katerimi bi poklepetali, tekmovali, kdo bo prej in lepše napisal, ni odmora. Je pa veliko dražljajev, ki motijo pozornost: mlajši bratec/sestrica zahteva pozornost, starejši sorojenec se pritožuje, oče je na telefonu s sodelavcem, tipkanje mame na računalniku, igrače tam v kotu, ki kar zahtevajo pozornost … Šolsko delo doma je predvsem za mlajše otroke precej bolj naporno. Pa tudi za starše, saj potrebujejo vodenje in potrditev. 

Dobra organizacija dnevnih zadolžitev

Marsikateri nejevolji se lahko izognemo z dobro organizacijo in dnevno rutino. Vsak dan ob določeni uri se izklopi televizija, radio. Kdor mora delati, se usede za mizo in vsak opravi svoje delo. Starš lahko opravlja svoje delo zraven otroka, da mu lahko priskoči na pomoč, če jo potrebuje in da ga opozori, če mu pozornost zbeži drugam. Starši, ne jezite se na svoje otroke in ne obsojajte jih zaradi lenobe! Šolsko delo od doma je zanje naporno in včasih dolgočasno. Spodbujajte jih in pohvalite dobro opravljeno delo. 

Odmori so pomembni. Ko je čas za odmor, naj otrok vstane, spije požirek vode (ne pozabimo, da je voda hrana za možgane) in se sprehodi po stanovanju. Odmor ni čas za televizijo, igro ali telefon. 

Po opravljenem šolskem delu je čas za sprostitev. Otrok naj ima dovolj časa za igro in sprostitev. Tudi televizijo lahko pogleda, takrat si lahko tudi starš malo odpočije. Na voljo je kar nekaj poučnih vsebin za otroke. 

Otroci zelo radi pomagajo staršem in so koristni, zato le izkoristite to njihovo navdušenje in jih zadolžite za kakšno hišno opravilo. Pridobili bodo na občutku odgovornosti in samostojnosti. 

Pomembni so tudi skupni trenutki, crkljanje in skupna opravila. S tem krepimo občutek pripadnosti in potešimo otrokovo potrebo po bližini, kar otroka umirja. 

Prepiri med sorojenci

Otroci prav tako kot odrasli včasih potrebujejo svoj mir in prostor kamor se lahko umaknejo. V času, ko smo vsi v tesnem stiku, pride tudi do nesoglasij in prepirov med sorojenci. Konflikti ne pomenijo, da se nimajo več radi, sploh ne, le svoje potrebe in frustracije izražajo na tak način. Otroci potrebujejo svoj prostor, svoj mir in predvsem svoj lasten čas z mamo, očetom. Potrudimo se, da vsakemu otroku namenimo dovolj pozornosti in mu omogočimo umik v umirjen prostor, ko to potrebuje. 

Konflikti in prepiri so lahko tudi priložnost za učenje novih strategij spoprijemanja s stresom, za učenje sodelovanja in strpnosti. V veliko pomoč so nam skupne aktivnosti, kot so peka ali pa družabne igre. Ob izbruhu jeze, ljubosumja in žalosti bo naloga starša, da zgladi nesoglasja in umiri situacijo. Čustev otrok ne zatirajmo, otroku pustimo naj občuti jezo, naj bo ljubosumen na sorojenca ali naj tudi joče. S tem ni nič narobe, naj izrazi, kaj čuti. Ne smemo pa dovoliti, da ta čustva prerasejo v sovraštvo ali druga dlje trajajoča stanja. Če je otrok jezen, žalosten, ga pustimo, da svoje občutke izrazi in se z njim potem pogovorimo. Vprašajmo ga, zakaj se tako počuti, dogodek analizirajmo in ga poskusimo postaviti v perspektivo drugega (če je to mogoče, odvisno od situacije). Npr. če otrok v jezi udari sestrico/bratca, se z njim pogovorimo o tem zakaj je jezen.  Lahko mu povemo, da razumemo, da je jezen, in postavimo vprašanje, kako pa bi se počutil, če bi bil sedaj sestrica/bratec, ki jo/ga je udaril? 

Občutki tesnobe

Ne pozabimo tudi na otrokov strah. Otroci so sedaj stalno prisotni poleg staršev, tudi ko le-ti gledajo novice, poslušajo radio, se med seboj pogovarjajo. Z vseh strani smo bombardirani z novicami o koronavirusu, o njem se pogovarjamo, razmišljamo. Otroci vse to slišijo, čeprav se zdi, da ne poslušajo in niso pozorni. 

Vse to lahko otroku povzroča strah, veliko sliši, a vsega ne razume in marsikaj si po svoje tudi razlaga. Če sta mama in tata zaskrbljena, pomeni, da je nekaj hudo narobe. Dedka in babice ne sme več obiskati, k sošolcu, sošolki ali sosedu prijatelju ne sme, kljub temu da ga vidi čez dvorišče, kako se veselo igra pred hišo. Občutka nelagodnosti in strahu sta lahko zelo neugodna za otroke. 

Potrudimo se, da v navzočnosti otrok ne pretiravamo z gledanjem in poslušanjem novic o virusu. Z otrokom se pogovorimo in mu na njemu primeren način razložimo trenutno situacijo, odgovorimo na njegova vprašanja. Na tak način ga bo manj strah, vedel bo, zakaj ne sme v šolo in niti k starim staršem. 

Naj bo to obdobje čimbolj umirjeno in družinsko sproščeno. Vsak naj opravi svoje zadolžitve, omogočite si svoje prostore in čas preživite s humorjem ter brez stalnega poslušanja novic.

Lara Spinazzola, univ. dipl. psih.