»Poezija potovanja ni v tem, da si odpočijemo od domače enoličnosti, od dela in sitnosti, niti v naključnem druženju z drugimi ljudmi ali ogledovanju slik. Tudi  potešitvi radovednosti ni. Pač pa je v doživetju, to pomeni, v obogatitvi, v organskem osvajanju novo pridobljenega, v pospeševanju našega razumevanja za enotnost v različnosti, za veliko prepletanje sveta in človeštva.« (Herman Hesse, Umetnost brezdelja)

Namibija je dežela, ki očara s svojo prostranostjo in  raznolikostjo.

Biti tam pomeni imeti priložnost opazovati leve in levinje, kako se lenobno pretegujejo pod senco dreves, še krvavi od večernega lova. Slišati topot slonjih korakov, ki se iz daljave počasi in umirjeno približujejo  k ribniku, da se slonja družina ohladi po vročem dnevu. Sočutno spremljati žirafo, kako se trudi upogniti svoja šibka kolena in spustiti vrat do vode, da se odžeja.

Biti tam pomeni puščati sledi na rdečih sipinah Sossusvleia, ki vsak dan s pomočjo vetra spreminjajo svojo obliko. Voziti se po neskončnih ravnih solnih cestah, kjer ne vidiš konca obzorja in  ne zaznaš, da je še kdo v bližini, zato te preseneti že ovinek,  kaj šele termitnjak ob cesti.

Biti tam pomeni vznemirjenje, ki ga občutiš, ko po naporni vožnji po goli »lunini pokrajini« končno najdeš prastaro rastlino Welvitchijo, njen obseg pa meriš v stotine letih. In veselje, ko šotoriš v senci mogočnih aloa ver, katerih veje so nekoč služile za puščice plemenskim lovcem.

Biti tam pomeni srečanja z različnimi ljudmi, ki svojo drugačnost kažejo skozi obleko, način življenja in verjetje v dobro in so ponosni na to, kar so.

Hkrati pa biti tam pomeni tudi previdnost, še posebej, ko se znoči in so ulice prazne, hiše pa zavarovane z visokimi, bodečimi ograjami.

Odprtost, občutljivost in čuječnost pomaga, da biti tam dobiva mnogo pomenov in da poti puščajo sledi v nas in v vsakdanu, kamor se vračamo.

Z veseljem sem opazila, da sem sled navdušenja in radovednosti za oddaljeni svet pustila tudi na  poslušalcih namibijske zgodbe.