Člani Balinarske sekcije pri DU Komenda se lahko pohvalijo s takšnim štiristeznim baliniščem, kakršnega ima redkokateri kraj v Sloveniji. Vanj so leta 2006, ko so ga uredili, vložili veliko prostovoljnih ur dela, zato od tedaj dalje še toliko bolj skrbijo zanj. Je v mirnem, prijetnem kotičku pod robom gozda pri vasi Podboršt blizu Planinskega doma Milana Šinkovca Komenda, obdajajo ga gosto zasajene smrečice, ima svoje parkirišče, ob njem je tudi lična prostorna brunarica, odprt pokrit prostor in klopi, s katerih lahko obiskovalci oz. tekmovalci, ki so izpadli, opazujejo napete boje za zmago.
Tudi 15. aprila, ko je vodstvo Balinarske sekcije DU Komenda na čelu s predsednico Ivanko Žulič in podpredsednikom Avgustom Sodnikom, tudi enem izmed treh podpredsednikov DU Komenda, strastnim balinarjem in tekmovalcem, med člani omenjene sekcije pripravilo velikonočni turnir dvojic za »mesne dobrote«. Kakšne, je izdajal pogled na osem šunk, ki so varno visele na hladnem, dovolj visoko, da ne bi mogla do njih kakšna gozdna žival pa tudi klatež ne. Je bilo preveč krepkih moških blizu!
Ker večurno balinanje ni mačji kašelj, so se tekmovalci najprej ogreli (s kakšno pijačo, naj ostane skrivnost), popili vroč čaj in črno kavico, na mizi pa so se znašle tudi dobrote, ki že spadajo med velikonočne, predvsem trdo kuhana jajca (eden od balinarjev mi je prišepnil, da ta pomagajo pri koncentraciji pri metu balinarske krogle) in potica.
Vodja tekmovanja Tomaž Hacin je ta čas dopolnjeval spisek tekmovalcev. Ko ga je imel, jih je poklical k žrebanju. Ta je določil, kateri pari bodo skupaj. Ne glede na to ali je šlo za moškega ali žensko, kajti pri Balinarski sekciji DU Komenda glede tega ne delajo selekcije, sem še niso segle tipalke LGBT-ja. Da žensk ne gre podcenjevati, je na koncu potrdil par Fani Sodnik in Ivanka Žulič, ki je osvojil tretje mesto. Prva sta bila Tomaž Hacin in Drago Oblak, druga Sašo Jere in Silvo Rajtarič, četrta pa Mirko Misja in Peter Jakomini. Vsega skupaj je tekmovalo 16 tekmovalcev. Najprej za ogrevanje, nato pa zares. Njihov »boj« je trajal vse od žvižga s piščalko voditelja tekmovanja Tomaža Hacina ob 9. uri do 15.30.
Pred tem je predsednik DU Komenda Saša Lenarčič kratko pozdravil tekmovalce in jim zaželel čim boljše bližanje krogel balinu oz. dober met pri izbijanju. Da so predvsem v prvem dobri, je pokazal že trening, še bolj pa tekmovanje v za to ravno pravem vremenu. Proti poldnevu jih je, da jim ne bi bilo vroče (to jim je bilo že zaradi tekmovanja samega), začel hladiti blag vetrič. Vseh pa ni, saj so od časa do časa odločali, katera krogla je bližja balinu, celo milimetri. Ti pa lahko razburijo duhove, ko je tekmovalna napetost na vrhuncu, pade tudi kakšna takšna beseda, zaradi katere bi se bilo dobro pred veliko nočjo postaviti v vrsto pred »kamrici olajšanja« v župnijski cerkvi ali podati na Brezje. Tako pa so bila zeleneča drevesa tihi spovedniki, le malce močneje so pošumevala v vetru.
Lepe nagrade, že sam pogled nanje, kaj šele, ko bodo pri velikonočnem zajtrku prišle na mizo, potem pa tudi požirek dobrega cvička in dobrote, s katerimi so postregle gostoljubne balinarke, so vse spravile v dobro voljo. Kolajne, pardon, šunke, je prvim štirim parom podelil podpredsednik balinarske sekcije Avgust Sodnik. Seveda tudi s krepkim stiskom rok.
Balinarsko tekmovanje in srečanje se je končalo v mirnem duhu in pogovoru o prihodnjih balinarskih tekmovanjih. Voditelj Tomaž Hacin je predsednika DU Komenda in podpisanega časnikarja, ki kar ni mogel verjeti, da komendski upokojenci, posebej pa upokojenke, tako dobro balinajo, povabil na trening. Zakaj pa ne, sta dejala. Hrvati dvigujejo cene, tukaj pa je tako lepo in mirno, le mirno roko moraš imeti in dobre živce, če se malce preveč tekmovalno in tudi sicer razgreješ, je za pomiritev blizu gozd, planinska pot na Šenturško Goro, pa tudi kratka ohladitev v Pšati. Najboljši tekmovalci pa zagotavljajo, da boljšega kot vroč čaj v tako hladnem jutru, kot je bilo tokrat, in studenčnica, čeprav v plastenki, ni. Ob mesnih dobrotah pa tudi zdravnik dr. Dean Klančič ne bo rekel, da si ne smeš privoščiti kozarčka cvička. Še posebej, če si med večurnim balinanjem prehodil in pretekel stotine metrov na svežem zraku, prijetno božajočem soncu v tekmovalno in tudi prijateljsko razpoloženi dvojici.
Sedaj mi je pa jasneje, zakaj imamo Slovenci dvojino in ne le ednino in množino, kot drugi narodi. Res smo nekaj posebnega. Kot so tudi odlični balinarji in balinarke med komendskimi upokojenci.
Zabeležil in s fotoaparatom posnel:
Jožef Pavlič
