V filmu, ki ste ga pripravili, ste izpostavili, da je Mengeš že imel središče. Kaj vam na splošno pomeni mestno središče?
Mengeš se v vseh javnih objavah pojavlja kot naselje, celo na uradni spletni strani občine se ga ne omenja kot mesto. Naselje pa hitro povežemo s spalnim naseljem, ki ponuja zgolj osnovne funkcije, kot so pošta, banka, živilske trgovine ... Ne ponuja pa tistih mestotvornih funkcij, ki prebivalca postavljajo v vlogo meščana, ko čuti pripadnost do svojega kraja. Mengeš je po številu prebivalcev že zdavnaj prerasel naselje in bi lahko postal mesto.
Katere elemente mora imeti mestno središče, da ga kot središče prepoznajo tudi ljudje?
Najlažje to ponazorim s primerjavo. V stanovanju lahko bivamo, ko imamo kuhinjo, spalnico in kopalnico. Ko vključimo še dnevno sobo, pa dobimo prostor za druženje; prostor, kjer poklepetamo z družinskimi člani, prijatelji, se igramo, beremo, uživamo ... Kakovost bivanja se močno izboljša. Stanovanje postane dom.
Mestno središče je kot dnevna soba v stanovanju, je prostor za druženje občanov, za kakovostno preživljanje prostega časa; tu se izoblikuje lokalna skupnost. Občanu prijazno mestno središče vsebuje prostor za kulturne prireditve; prostor za kvalitetno knjižnico, katere velikost je usklajena s številom prebivalcev. Knjižnice danes niso namenjene samo izposoji knjig. Tu so prostori za druženje, srečanja, izobraževanje; tu potekajo razna predavanja, predstavitve knjig, posveti, celo manjši koncerti. Po svoji družbeni vlogi se vse bolj približujejo nekdanjim čitalnicam. Značilnost mestnega središča je osrednji trg, ki ni namenjen parkiranju, ampak občanu. Tu je pokrita tržnica, večnamenska mestna loggia; lokali, ki imajo svoje gostinske vrtove na trgu. Vse to so mestotvorni elementi, ki naselju dajejo dodano vrednost in ga spreminjajo v mesto.
Ali ste v občini Mengeš zaznali kakšne posebnosti?
Za mene osebno ima Mengeš dve posebnosti, ki imata konkurenčno prednost pred drugimi slovenskimi mesti: simbolno in prostorsko.
Simbolna posebnost je povezana z glasbo. Po vsej Sloveniji in tudi drugje, Mengeš velja za glasbeno mesto. Vendar pa se v tej smeri premalo načrtno gradi, da bi se ta identiteta razvijala naprej, da bi ta sloves kontinuirano rasel in se utrjeval.
Prostorska posebnost pa je obsežen park med Gobavico in Pšato. Ta park v sebi nosi velike potenciale, da postane mengeški genius loci (značilnost kraja) in ga je potrebno v največji meri ohranjati. Prav zato se je oblikoval predlog za dvonivojsko parkirišče ob kulturnem domu, da bi se predel ob osnovni šoli kar se da razbremenil prometa. Z dodatnim mostom čez Pšato bi za prihajajočo Športno dvorano Mengeš tako zagotovili tudi dovolj parkirnih prostorov. K parku sodi tudi Oranžerija, katere čudoviti neobaročni vrtovi so se z gradnjo telovadnice prepolovili. Tako spomeniško varstvo kot arhitekturna stroka si prizadevamo za njegovo rekonstrukcijo.
Morfološko gledano pa je Mengeš grajen dokaj stihijsko, nenačrtno. Na primer, če pogledamo Slovensko cesto, imamo na eni strani pritlične hiše, na drugi pa konglomerat večnadstropnih objektov, celo mini stolpnice. Tu bo potrebno veliko naporov, predvsem pa časa, da bo ulica dobila usklajeno podobo.
Glede na objekte v prostoru se zdi skoraj nemogoče, da bi lahko toliko vsebin vključili v prostor.
V območju, ki smo ga obdelovali in je opredeljeno kot mestno središče pravzaprav ni nobene novogradnje, razen montažnega dvonivojskega parkirišča. Zgornja etaža je odprta in parkirišče je visoko le dobre tri metre. S tako majhno višino ne bi okrnili nobene vedute.
Idealen prostor za izgradnjo nove knjižnice je obstoječa ravna streha nad avlo Kulturnega doma. Celoten novo pridobljen prostor bi obsegal tri površine današnje knjižnice.
Tržnico pa bi postavili namesto današnjih provizoričnih pokritih parkirišč na severni strani Kulturnega doma. Tu bi se postavila mestna loža (loggia), ki je eden od mestotvornih arhitekturnih elementov, pod katerim se lahko odvijajo različne dejavnosti in prireditve.
Ali so v načrtovanje vključeni tudi sedanji prostori knjižnice?
V prostorih današnje knjižnice je predvidena glavna mestna galerija, katere program je pomemben del mestnega središča. To je tako v lokalnem kot kulturno turističnem smislu dejavnost, ki bi jo težko umestili zunaj centra mesta. Galerija lahko postane ena od razpoznavnih kulturnih točk mesta in občine, tako kot je to galerija v Slovenj Gradcu ali pa Pilonova galerija v Ajdovščini.
Če se ozreva malo nazaj, lahko ugotoviva, da praktično nismo pozidali niti enega kvadratnega metra zemljišča, pa vendar smo vzpostavili že veliko mestotvornih vsebin.
Prav tako bi lahko v občinski stavbi »Slamnik« s spremembo naklona strehe z 22 na 45 stopinj pridobili prostore za različne družbeno koristne vsebine, kot so ateljeji, prostori raznih društev in podobno.
Kako pa je z vsebinami, ki so že v obstoječih objektih?
Vsebine, ki so v obstoječih objektih se ne spreminjajo, vse ostane, dodali smo le tiste programe, ki jih mesto potrebuje. Naj pa poudarim, da je Mengeš premajhno mesto, da bi bile lahko mestotvorne vsebine razpršene po celotnem Mengšu.
Ali bi želeli izpostaviti še kaj? Zakaj ste v predstavitvi prostor pred šolo poimenovali šolski trg, pred športno dvorano športni trg in podobno tudi drugje?
To je pomembno za krajane, prebivalce, da se identificirajo s konkretno lokacijo, pa tudi lažje je, če rečemo: »Se dobimo na šolskem trgu,« kot pa da opisujemo neko nepoimenovano lokacijo. Sicer pa je poimenovanje določenih mestnih predelov domena lokalne skupnosti. To je le predlog.
Kaj pa druge vsebine, glede na priseljevanje se bodo v prihodnje najverjetneje pojavile potrebe po novi šoli in vrtcu?
Menim, da na tem prostoru, ki sva ga sedaj opisala in je opredeljeno v predstavitvenem filmu, ni prostora za tovrstne dejavnosti. Pri prostorski analizi, ki smo jo opravili, pa se je pokazalo nekaj primernejših lokacij v širšem krogu.
Zakaj ste se odločili za predstavitev v obliki filma?
Prebivalci so navajeni na videz parkirišča med kulturnim domom in Slamnikom, zato bi bil prikaz povsem novega trga samo s slikami nekoliko begajoč. Marsikdo bi se vprašal: »Kje pa je to?«, saj gre za povsem drug ambient. Kompleksnejše urbane predele se veliko bolj nazorno prikaže z animacijo kot pa s slikami. Preko filma gledalec dobi boljšo prostorsko predstavo.
Pri predstavitvi na Občanskem svetu Občine Mengeš se je pojavilo tudi vprašanje, zakaj ni bilo javnega natečaja in kako ste bili izbrani za pripravo dokumenta.
Na občini so si že pred časom začeli zastavljati vprašanje, kakšna bo zgodba Mengša, ko bo tranzitni promet potekal po obvoznici, Slovenska cesta pa bo postala lokalna cesta. Po priporočilu stroke so me povabili k sodelovanju. Vendar to, kar smo pripravili, je le idejni urbanistični predlog. Zdaj ga je treba predstaviti krajanom in prebivalcem Mengša, zbirati pripombe in dopolnitve, jih strokovno ovrednotiti in vključiti v predlog. Dokončno usklajen predlog mora potem sprejeti občinski svet in temu bi lahko rekli vizija mesta Mengeš. Šele potem se začnejo strateške aktivnosti, kot so natečaji in razpisi, saj so cilji jasni.
Izhodišča so bila predstavljena v obliki filma, ki je objavljen na spodnji povezavi.
Besedilo in foto: Tina Drolc
