Težko je, ko se moramo posloviti od tako vidnih članov skupnosti, kot je bil naš predragi Stanislav – Slavko Pišek.

Slavko je skoraj vse svoje življenje preživel v Mengšu. Otroštvo in mladost je preživel na Kamniški cesti pri Mihi Žnidarju, kasneje pa se je družina, po obnovi starega gasilskega doma, preselila v novo stanovanje. Po končani šoli se je v papirnici Količevo izučil za električarja. Po služenju vojaškega roka se je zaposlil v Kemični tovarni Domžale, nato pa svojo poklicno pot nadaljeval v tovarni Filc, kjer je ostal vse do upokojitve.

Leta 1968 se je poročil s svojim dekletom Nado. Skupaj sta ustvarila dom, poln topline in medsebojnega spoštovanja. Nekaj let sta živela v Zaborštu pri Nadini družini, nato pa se vrnila v Mengeš. Družino so razveselili hčerka Mateja ter sinova Slavko in Borut. Ko je družina rasla, sta se z ženo odločila zgraditi hišo in leta 1980 sta se preselila na Finžgarjevo ulico, kjer je Slavko živel do zadnjega dne.

Posebno mesto v njegovem srcu so imeli vnuki. Bil je ponosen dedek treh vnukinj in dveh vnukov, še posebej pa ga je razveselilo rojstvo pravnukinje. Rad je spremljal njihove uspehe in z njimi delil življenjske izkušnje.

Z gasilstvom je bil povezan že od otroških let. V Prostovoljno gasilsko društvo Mengeš je leta 1958 vstopil kot dvanajstletni deček. Kot pionir in mladinec se je redno udeleževal vaj in kmalu postal nepogrešljiv del tekmovalne ekipe. Kasneje je opravil tečaj za gasilca in postal aktiven član operativne gasilske enote. Med gasilci je našel številna prijateljstva, ki so ga spremljala vse življenje.

Bil je član uspešne tekmovalne ekipe PGD Mengeš. Med posebej lepimi spomini so zagotovo ostala mednarodna gasilska olimpijada v Kremsu leta 1969 in olimpijada v Brnu leta 1973, kjer je skupaj s svojimi gasilskimi tovariši zastopal društvo in domači kraj. To sta bila dosežka, na katera je bil upravičeno ponosen.

Za svoje delo in predanost gasilstvu mu je bilo podeljeno Priznanje Gasilske zveze II. stopnje. Leta 2003 je prejel čin Gasilec II. stopnje. V veteranske vrste je vstopil leta 2009. Leta 2020 mu je bila podeljena značka za dolgoletno delo – 60 let.

Tudi v poznejših letih je ostajal povezan z društvom. Čeprav mu zdravje ni bilo vedno naklonjeno, je z veseljem spremljal delo gasilcev in se po svojih močeh vključeval v društveno življenje. Ob pomanjkanju članov v veteranski ekipi se je povabilu članov z veseljem odzval in ponovno postal del tekmovalne ekipe. Vedno je rad poklepetal s prijatelji in ohranjal vezi, ki jih je ustvaril skozi desetletja.

Poleg mnogih aktivnosti, ki jih je predano opravljal, je bil Slavko tudi zvest in aktiven član Turističnega društva Mengeš. Več desetletij je ustvarjal odrske scene za prireditve, kot so: Pod mengeško marelo in Božično-novoletni koncert, skupaj z nami se je veselil ob uspešno izpeljanih nalogah. Dal nam je čutiti, da je prostovoljno delo v skupnosti zelo pomembno, da nas bogati in daje moč v težkih časih.

Slavko pa je bil praktično vse svoje življenje tudi godbenik. Prvi nastop z godbo je s klarinetom pri vsega 14 letih opravil leta 1960. Po letih igranja pri godbi se je konec prejšnjega stoletja s kolegi upokojenimi godbeniki ponovno aktiviral in bil eden zaslužnejših, da se je leta 2000 ustanovila Veteranska sekcija Mengeške godbe. Njegov klarinet je takrat ponovno zapel in z veterani je veselo preživljal jesen svojega življenja. Bil je tudi prejemnik več priznanj – ob Gallusovih značkah za dolgoletno glasbeno ustvarjanje je leta 2008 prejel posebno listino Zveze kulturnih društev Občine Mengeš, leta 2016 pa zlato priznanje Občine Mengeš. Leta 2024, ob 140-letnici Mengeške godbe, smo godbeniki Slavka z največjim veseljem imenovali tudi za častnega člana KD Mengeška godba. Zadnjega priznanja, ki mu je pripadlo, in sicer »Ambasador veteranskih godb Slovenije«, žal ni dočakal, zato mu bo v septembru podeljeno posthumno.

Godbenih in kasneje veteranskih vaj in nastopov se je Slavko redno udeleževal, saj je bila vestnost od vseh njegovih dobrih lastnosti ena najizrazitejših. Predvsem pa je bil vseskozi nepogrešljiv pri raznih obstranskih aktivnostih – ko je bilo treba pripraviti sceno ali oder, v godbenem domu popraviti kakšno električno napeljavo ali razsvetljavo ali pa pri čisto drobnih delih, ki jih je zaznalo samo njegovo oko.

Tak je bil Slavko – tih, marljiv, ni maral biti v soju žarometov … Ampak vedno je bil "tam". Vsi, ki smo leta sodelovali pri pripravah odrov za godbene koncerte, smo videli, s kakšno vnemo pripravlja zdaj to, zdaj ono noviteto z lučkami. Predvsem pa smo se vsakokrat razveseljevali njegovega posebnega kovčka za orodje DeWalt, ki ima prav tako legendaren status med godbeniki. Ta kos opreme je bil nepogrešljiv na vseh delovnih akcijah, saj nam je Slavko iz njega vedno nalil kakšen njegov odlični domači zvarek. Takšnih okrepčil smo se razveseljevali ob različnih priložnostih – najbolj tradicionalno je bilo prvomajsko kresovanje, to lepo navado je prevzel po svojem očetu.

Vendar na letošnjem kresovanju Slavka po dolgem času ni bilo. Vedeli smo za njegovo bitko z boleznijo, pa vendar nam je ob vsakem srečanju nekako vlival upanje, da se mu bo uspelo iztrgati iz njenih krempljev. Nazadnje je bilo tako letos maja, ko smo mu voščili ob njegovem okroglem jubileju – 80-letnici. Kot vedno je imel vse premišljeno in izpeljano do potankosti in vsi skupaj smo se imeli zares lepo. Žal pa smo se takrat mnogi od nas z njim srečali  zadnjič.

Angleški pesnik William Wordsworth je takole zapisal verze, ki lepo zaokrožijo Slavkovo življenje:

Najboljši del človekovega življenja so njegova mala, brezimna, nepozabljena dela dobrote in ljubezni.

Težko je ob izgubi takšnega človeka, kot je bil Slavko, vendar pa se vsi skupaj poskusimo učiti iz njegovih dejanj, saj nam je tak človek, kot je bil naš Slavko, lahko za najlepši zgled.

Vsem žalujočim, predvsem pa svojcem, PGD Mengeš, TD Mengeš in KD Mengeška godba izrekamo iskreno sožalje!

Slavko, za vse tvoje zasluge se ti vsi iskreno zahvaljujemo in naj ti bo lahka slovenska zemlja!

Besedilo: Marko Kramberger, predsednik PGD Mengeš, Zorka Požar, predsednica TD Mengeš, Gregor Žun, predsednik KD Mengeška godba