Mlada umetnica prihaja iz Kaple v Savinjski dolini, kjer svoje ustvarjalne urice preživlja s svojo želvo ter nadvse prikupno in kosmato mačko Pikico. Začetni navdih za njeno ustvarjanje nedvomno predstavljajo japonske risanke (Sailor Moon, Pokemon, Kamikaze Kaitou Jeanne …), ki so bile v času njenega otroštva predvajane po televiziji.
Tako imenovane anime vsebine in oblikovne značilnosti omenjenega žanra se zrcalijo v mnogih njenih delih. Navdušenost nad japonskimi animacijami, korejsko glasbo in vsesplošno azijsko kulturo jo je pripeljalo do študija koreanistike, risanje pa je postalo pomemben del njenega življenja.
Eksperimentiranje s tehnikami ji ni tuje, večino pa ustvarja z vodenkami in barvnim črnilom na srednje grob bombažni papir. Pri motiviki gre predvsem za podobe ljudi in živali v naravi ali pri ostalih vsakdanjih opravilih. Navdih jemlje iz trenutkov lastnega življenja in življenja bližnjih, zatorej portretov ne manjka. Morda je ravno fizionomija narisanih obrazov tista, ki njena dela konkretneje loči od ostalih ustvarjalcev. Linija je močneje izpostavljena, kar pa ne ovira nežnih barv in mehkega senčenja. Na prvi pogled ljubke in nedolžne podobe so zelo karakterne in detajlno dodelane, premišljene in natančne. Značilna androginost ilustriranih oseb sovpada z avtoričinim odnosom do spolnega izraza in spola na splošno. Le ta je težje opredeljiv, s čimer jasno ruši zastarel model binarnosti. Njeno pojmovanje spola je tako v njenih delih več kot očitno.
Po večini se zgleduje po sodobnih ilustratorjih, kot so Ira Sluyterman van Langeweyde ali Chun Eun Sil. Svoje umetnine objavlja na socialnih omrežjih in prevzema tudi vlogo oblikovalca pri občasnih dogodkih na univerzi, kot je naslovna slika strani oddelka za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter reklamni plakat za tretje tekmovanje govorništva v korejskem jeziku.
Ob natrpanem urniku dvopredmetnega študija si vedno vzame čas za ustvarjanje ter za svojega fanta, ki jo pri tem neizmerno podpira.
Besedilo in foto: Maša Žekš
