Petkov urnik je bil polen kot le kaj, po dobrem zajtrku pri Furmanu, se je delegacija zapeljala nazaj na Brdo v Čebelarski dom, kjer so si ogledali čebelarski center, čebelnjake in okušali izdelke iz medu. Sledilo je prijetno druženje na Osnovni šoli Janka Kersnika, kjer so onovnošolci pripravili prelep program, v zbornici pa se je razvnel prijeten spontan klepet med vsemi zbranimi. Vodstvo šole se je izkazalo s svojo odprtostjo, dojemljivostjo za novosti in izrazilo željo po sodelovanju in po morebitni izmenjavi učencev.
Sledil je obisk največjega podjetja v občini Lukovica, logističnega centra Hofer, kjer so spoznali pregovorno "nemško" natančnost in učinkovitost. Velikost podjetja Hofer, njihovi sodobni prijemi in storitve ter usmerjenost v razvoj je presunila tudi naše goste.
Kosilo je bilo rezervirano v gostišču na Trojanah, kjer so naše goste razvajali z odlično kulinariko, obenem pa so jim predstavili podjetje, prikazali storitve, proizvodnjo krofov in jih očarali z gostoljubnostjo. Župan Matej Kotnik je bil nad sprejemom na Trojanah neizmerno navdušen.
Ob 19. uri je sledila slovesnost ob simbolični spravi slovenskega in italijanskega naroda po 1. Svetovni vojni, ko sta ob Marijinem znamenju v Lukovici oba župana položila svečana veneca. Prireditev je spremljalo kar lepo število ljudi, obe himni je zaigrala Lukoviška godba, zapeli so fantje moškega pevskega zbora Janko Kersnik, prisotni so bili veterani vojne za Slovenijo, predstavniki različnih društev in tako naprej. Vsi skupaj so se po prijetnem dogodku odpravili v kulturni dom kjer se je odvijal predstavitveni večer. Tam so italijanski gostje spoznavali naše kraje in navade, si v živo ogledali izdelke kmečkih žena, lesene skulpture gospoda Žana Jarca, medene izdelke, predstavili so se folkloristi, mešani pevski zbor Šentviški zvon. Po besedah prisotnih je večer potekal spontano, bil zanimiv in drugačen v smislu, da smo gostom pokazali, da znamo biti tudi mi Slovenci gostoljubni, zanimivi in odprti.
V soboto je sledil delovni sestanek v občinski stavbi, kjer so podpisali listino prijateljstva. Na delovnem sestanku sta bili prisotni tudi gospa Aleksandra Gradišek, direktorica Srce Slovenije, ter gospa Saša Ceglar Vidmar, ki vodi projekte v LAS. Predstavili sta svoje izkušnje in predočili tudi nekaj možnosti sodelovanja. Obojestranska želja za skupno sodelovanje, s katerim bo omogočeno, da se prijavimo na evropske razpise je že prinesla prve rezultate. V tem trenutku so sestavljene delovne ekipe, ki že iščejo načine za sodelovanje in za pridobivanje sredstev iz evropske blagajne. Na ta način bi ponudili možnost tudi občanom in občankam občine Lukovica, da bi spoznali kulturo, drugo okolje, ljudi ter jim omogočili bogata doživetja onkraj meje. Poleg povezovanja na področju čebelarstva so se ob obisku njihove delegacije še dodatno izrazile možnosti sodelovanja s folkloro, turizmom, s šolami, in sicer z vidika izmenjave otrok, prav tako tudi gospodarsko sodelovanje prek občine Lukovica. Pričakuje se, da bo ob uspešno izvedeni prijavi na evropske razpise, že v naslednjem letu prišlo do sodelovanja.
Po odličnem kosilu v gostilni Furman, je sledil ogled Gradiškega jezera z okolico, Šentviške cerkve in odhod na popoldanski izlet v prestolnico. Hitri ogled po Ljubljani je vodil vodič, na vožnji po reki Ljubljanici pa se je vsem skupaj pridružil tudi italijanski veleposlanik. Župan Matej Kotnik se za sodelovanje zahvaljuje MOL-u. Po hitrem ogledu ljubljanskih znamenitosti in, je treba priznati, odkritim navdušenjem nad Ljubljano, je sledilo prosto popoldne v italijanskem stilu, nakupovanje, ki se je seveda zavleklo pozno v večerne ure.
Večerja je sledila v naši najbližji italijanski restavraciji Krtina D'Ampezzo, kjer so goste sprejeli z odprtimi rokami in jim pripravili nepozaben večer.
V nedeljo dopoldan je sledil odhod proti primorski s postankom v Postojni, kjer so si ogledali znameniti Predjamski grad in kosili v gostišču Stari grad. Našim italijanskim prijateljem so postregli klasično nedeljsko kosilo, z govejo juho, tenstanim krompirjem in mesom iz juhe. Natakarji so se nad izborom hrane čudili, saj naj še nebi doživeli, da bi Italijani jedli klasično slovensko kosilo. In to s takim užitkom, da se bodo verjetno prav kmalu vrnili v naše kraje.
Sledil je le še povratek v deželo na jugu Italije. Zaključimo lahko, da smo se kot gostitelji izredno izkazali. Vsem sodelujočim se iz srca zahvaljujemo. Takšno povezovanje vsem le širi obzorja, veliko se lahko naučimo drug od drugega, predvsem pa lahko preko takšnega evropskega projekta omogočimo tako naši mladini kot tudi starejšim, da njihovo delo v folklori, v godbi, v čebelarstvu oziroma v ostalih društvih ne ostane neopaženo, ampak doseže drugo dimenzijo. S tem pa na nek način prejmejo nagrado za svoje delo.
