Ja, drži. To je tradicija od starega ata, pa strica in očeta. Ko sem bil mlad, nisem bil tako navdušen, sem se pa pasivno učil od očeta. Vedno sem moral kaj prijeti, pomagati, prinesti, ampak takrat me to ni zanimalo. Sem se poročil, prišla so moja zgodnja štirideseta leta, začel sem razmišljati drugače. Oče je bil takrat tajnik v društvu in sem ga nasledil takoj, ko sem postal čebelar.
Kakšni pa so bili vaši prvi trenutki s čebelami?
Svoje prve čebele sem dobil od prijatelja čebelarja Mateja Blejca. Enkrat dopoldne mi je pripeljal dva panja. Takrat sem si rekel, da ne bom zgolj z dvema panjema čebelaril. Organiziral sem se, za hišo sem naredil čebelnjak, panje so mi podarili še prijatelji in oče. Čebelnjak, kot je bil narejen takrat, stoji še danes. Sem se pa takoj odločil, da bom čebele prevažal in prevažam jih vsa ta leta, odkar čebelarim.
Predvsem pa sem vesel, da sem ob mojih začetkih čebelarjenja v dar dobil panjič z zavidijivo letnico izdelave, in sicer 1876.
Koliko časa pa že čebelarite?
Čebelarim okrog 35 let. Ko sem se odločil za čebelarjenje, sem se posvetoval tudi z ženo Marjano, jo vprašal, če bo sodelovala, pomagala. Če bo to družinsko čebelarstvo, potem ja, saj čebelarjenje vzame precej časa in se mi to zdi prav. Trenutno imam tako doma 15 rezervnih čebeljih družin in 20 družin v kontejnerju, ki jih prevažam. Včasih je bilo teh družin več, zdaj pa sem njihovo število zmanjšal.
Rad bi seveda videl, da bi imel naslednika. Zanimanje kažejo vnuki in upam, da to veselje ostane. Ko pridejo na obisk, gredo najprej v sobo, kjer je med, in vprašajo: »Dedi, lahko eno žličko?« Zavedam se, da na mladih svet stoji in prav se mi zdi, da po Sloveniji potekajo razni krožki, se izvajajo projekti, kot je medeni zajtrk, da se znanje prenaša, se vzgaja. Prav tako sem vesel, da domače čebelarsko društvo v Lukovici dela dobro. Tudi to je ena od možnosti, kjer je prav, da se znanje prenaša. Vprašam vas: kaj ima človek od tega, če nekaj, kar lahko olajša delo, zadrži zase?
Zakaj ravno čebele?
Starejši sem postajal, bolj sem vedel, da je treba z naravo živeti. Imel sem tako službo, da sem bil več ali manj vedno v civilizaciji, na terenu, vedno stran od narave. Zavedal sem se, da človek izhaja iz narave in v naravo moraš vlagati in tisto, kar sem se naučil od očeta, od mentorjev, sem želel še nadgraditi. Začel sem prevažati in moja prva anekdota je bila že zelo poučna. Takrat so vsi vozili na Črnivec na pašo smreke, jaz sem pa ravno kontejner končeval in čebele naselil in sem že malo zamujal. Ko sem končno pripeljal, so že vsi čebele odvažali in ni mi bilo jasno, kam vsi gredo, če pa vendar medi, tehtnica je namreč kazala vedno več. Vse je bilo polno in ko sem želel točiti, ni šlo nič ven, je namreč trdilo. Potem sem sem se moral znajti in sem odkupil že narejeno satje in uspešno ujel še kostanjevo pašo.
Kdo je po vašem mnenju lahko čebelar? Kaj je pomembno? Ne gre zgolj za to, da čebelar sedi pred čebelnjakom in opazuje čebele, kako prinašajo med?
Čebelar je lahko tisti, ki je ljubitelj narave. Tisti, ki ima rad živali. Ne zgolj čebele, ampak vse živali. Da ne uničuješ tistega, kar narava daje. Vsekakor pa to pomeni tudi nekaj odrekanja, predvsem v tistem času, ko je vrhunec sezone. Takrat moraš delati, moraš pozabiti na ostalo. Načeloma pa v tem uživaš. Če ne uživaš, potem je bolje, da čebel nimaš. In še dobro, da čebele pikajo, sicer bi jih vsak, ki bi želel imeti med, imel čebele. Ko pride med, je šele komercialni del, ki je seveda tudi pomemben. Ko čebele spomladi zašumijo, ko začnejo letati, takrat moraš znati uživati, jih poslušati.
Med čebelarji ste poznani tudi kot inovator.
Tudi na to področje sodi moje prepričanje, da če nekaj vzameš, moraš tudi kaj dati. Če ima čebelar veliko čebel, potem si mora delo tako organizirati, da v delu uživa, si ga olajša. Izpostavil bi tri moje zamisli:
- Strojni ometalnik: ideja je padla in s kolegom sva jo realizirala, nato sem ga še malo izboljšal in funkcionira, se ne kvari, lajša čebelarju delo.
- Za AŽ panj sem naredil posebno varianto vrat s plastenkami, kar je pomebno pri krmljenju, t.i. kapilarno krmljenje oz. da si čebele lahko vzamejo toliko, kot rabijo. Zadaj pa je še prostor za pogače.
- V času, ko je polno rojev, pa prav pride vreča, in sicer dolga vreča na obroču, ki se jo nastavi na palico in se ujame čebele, da padejo v vrečo in ko to spustiš, se vreča zapre.
Vedno stremim k temu, da je pristop čim bolj enostaven. Za inovacije pa sem prejel tudi priznanje, kar je dodatna vzpodbuda mojemu delu.
Ste tudi pevec.
Pojem, odkar sem prišel od vojakov. Pojem v lokalnem zboru, in sicer KUD Janko Kersnik v Lukovici. Pred časom se je ustanovil komorni pevski zbor Čebelarske zveze Slovenije in ti fantje so tudi moji prijatelji. Povabili so me k sodelovanju in zdaj uspešno in z veseljem nastopamo. Če bo to še dolgo trajalo, bo lepo. To je ljubezen do petja, ki je prirojena.
Pred kratkim ste prejeli priznanje Antona Janše 1. stopnje. Čestitke! Redki so prejemniki tega priznanja. Kaj vam to priznanje pomeni?
Predvsem sem vesel, da ste moje delo opazili. Mislim, da nekaj sem vseeno dal, čeprav se toliko ne vidi, ampak tisti čebelarji, ki uporabljajo moje izdelke, jih uporabljajo koristno.
Kaj bi še lahko povedali o sebi? Poleg tega, da ste čebelar, pevec ...
Sem upokojenec, mož, oče, dedek. Rad živim z naravo, cenim in spoštujem to, kar narava da in zelo se zavedam, da je treba tudi dajati, ne zgolj jemati, čeprav je bistveno lažje jemati. Vendar pa verjamem, če v tem uživaš, sploh ni težav. Se pa že od otroštva rad ukvarjam s stvarmi, ki dišijo po bencinu. Trenutno pa nastaja nekaj, kar se bo iskrilo, predelujem namreč avto na elektriko. To je področje, ki me zanima, ki vedno ponuja nove izzive.
Dan ima premalo ur za vse ideje in načrte, ki jih imam, ampak dokler je tako, sem zadovoljen.
G. Omahna, še enkrat iskrene čestitke ob prejemu priznanja in vse dobro tudi v prihodnje.
