Simona Kermavnar

V Grčarevcu je z magistralne ceste možno zaviti na staro tržaško cesto, ki je odsek cesarske ceste Dunaj-Trst, zgrajen med 1802 in 1806. Ohranjen je del med Grčarevskim vrhom in magistralko, cesta je v glavnem makadamska, v večji meri so se ohranili obcestni kamni in deli opornega zidu. Od 2023 je odsek vključen v Register nepremične kulturne dediščine. Med pristopom lahko tako z zahodne (postojnske) kot vzhodne (logaške) strani vidimo dva »slepa« useka. Med seboj nista povezana, saj ju ločuje še dobrih pet metrov dolg skalnat blok. Usek oz. useko, med domačini znano kot ajnšnit (po nemški besedi Einschnitt, ki pomeni rez, vrez, zarez, usek, vkop), so začeli kopati Italijani med drugo svetovno vojno. Želeli so namreč narediti bližnjico, da bi se ognili okljuku, ki objema globoko Matevževo dolino. Kroži tudi anekdotična razlaga, po kateri naj bi se projekta lotil italijanski poveljnik kot izgovor, da ne bi bilo treba iti na bojišče. Izkopani material so odlagali v Matevževo dolino vizavi. Istočasno so na ravnici nad dolino, in sicer Na ovinku, kjer je sedaj balinišče in istoimenska brunarica TKŠ društva Grčarevec, postavili transformator in tako je Grčarevec dobil prvo elektriko. Mimogrede omenimo, da so morali prebivalci kar temeljito razmisliti, kam si jo napeljati, da bo čimbolj učinkovito služila namenu, saj je bila na voljo običajno le ena luč, največ tri.

Leta 1930 rojena Marija Karolina Kermavnar (r. Rupnik; Gutarjeva) je večkrat povedala, kako zelo si je sama, njeni starši in sosedje želeli, da bi bil ajnšnit čimprej končan. Hrupne detonacije so namreč še dodatno grenile že tako težko medvojno življenje vaščanov, mdr. so poškodovale tudi strehe gospodarskih poslopij in hiše Gutarjeve domačije; hrib za usek so morali njeni starši hočeš nočeš prepustiti italijanski vojski. Dela so v resnici prenehala, pa ne zato, ker bi bil usek dokončan, pač pa, ker je Italija septembra 1943 kapitulirala; nemški okupator, ki je nasledil italijanskega, pa s projektom ni nadaljeval. Po 2. svetovni vojni so lastniki zemljišča vsenaokrog ležeče kamenje pobrali in počistili, na izpraznjeno mesto v zahodnem delu useka pa so napeljali zemljo in uredili njivo. Ta pa se, utesnjena med skalnati steni, nikoli ni izkazala za rodovitno.[1]