Simona Kermavnar

Avgusta 1864 so iz Planine proti Ilirski Bistrici krenili pevci planinskega zbora, da bi prisostvovali ustanovitvi tamkajšnje narodne čitalnice. Odvila se je 7. avgusta, njeni pobudniki pa so bili bistriški in trnovski rodoljubi. Med njimi omenimo vsaj Janeza Bilca, Matijo in Aleksandra Ličana ter Antona Jelovška. Matija Ličan (1785–1877) je bil domoljub in borec za slovenstvo, zato je dobil vzdevek Stari Slovenec. O njem je v svojih dnevnikih pisal tudi pisatelj Janez Trdina, ki je takrat služboval kot profesor na Reki. Duhovnik, pesnik in publicist Janez Bilc (1839–1906) je prijateljeval z v Planini rojenim pesnikom in narodnim buditeljem Notranjske Miroslavom Vilharjem ter je dve leti po začasni upokojitvi 1867 preživel v Planini na dvorcu Haasberg (SBL).

Prireditev, t. i. béseda, se je začela ob 20. uri, in sicer v novourejeni dvorani v prvem nadstropju Jelovškove gostilne (danes Bazoviška 5). O dogodku so obširno in natančno poročale Kmetijske in rokodelske novice 17. avgusta 1864 (notica že 10. 8.): "Naznanjeno naj bo vsemu slovenskemu svetu še to, da bistriška narodna čitavnica je tik velike ceste, malo pred c. k. pošto v Bistrici v hiši gospoda Toneta Jelovšek-a, kjer je s slovenskimi barvami zaznamovana »gostivnica«. Imenovani gospod je prepustil mladi čitavnici iz domorodne zavesti, iz domorodnega čutja prelepo stanovanje brezplačno; ta gospod je bil tudi, ki je sam prav okusno dvorano okinčal, vodil umetalni ogenj in sploh največ storil za zunanjo krasoto pri čitavničinem poslopju […]." Anton (Tone) Jelovšek, ki je bil v prvi vrsti predvsem špediter,[1] je bil sorodnik slovenskega ladjarja in ljubljanskega častnega meščana Franca Jelovška, živečega na Reki. Ta je nekaj let prej dal na razpolago svojo hišo na Reki za 1849. leta ustanovljeno reško narodno čitalnico in je s tem dejanjem zagotovo navdihnil Antona.

Bésedo je uvedel domači pevski zbor. Ob spremljavi vojaške godbe z Reke so zapeli pozdravno pesem, ki jo je napisal Bilc in uglasbil Fran Gerbič. Pozdravni govor v imenu čitalniškega odbora je imel župnik g. Anton Grašič. Udeležence sta nagovorila tudi dr. Janez Bleiweis (urednik Novic) ter pravkar izvoljeni ljubljanski župan dr. Etbin Costa. In potem je nastopil pevski zbor iz Planine. Poročevalec v Novicah je zapisal: "Tako izvrstno je v programu naznanjene pesmi prepeval, da more se reči: Ponos je ta zbor Notranjcem! Tako dovršeno, srčno, ganljivo donaša svoje viže, da bi se človek mislil v pevskem gledališču kakega glavnega mesta, kjer se tisoči prijetnim pevcem v žep vsipajo. Slava jim!." Zborovsko petje je bilo v Planini v 19. stoletju tudi sicer na zavidljivi ravni. Tu je bil leta 1837 rojen učitelj in pevovodja Jakob Čenčur. V Trstu je bil potem član Slovanske čitalnice in nekaj časa tudi njen zborovodja. Umrl je v Škednju pri Trstu leta 1888 (SBL).Svetovljansko bistriško bésedo je ob slovenskih, čeških, srbskih in drugih pesmih zaključila himna Naprej zastava slave Davorina Jenka, za konec pa je sledil ognjemet.

Ilirskobistriška narodna čitalnica je sprva torej delovala v Jelovškovi gostilni, za njenega prvega predsednika so izvolili Aleksandra Ličana (od 1879 tudi ilirskobistriški župan). Z zvezi z gostilno omenimo še zanimiv obisk, zabeležen v Bilčevi kroniki leta 1888: "September, 4.: Srbski kralj Milan I. se je ustavil potovajoč iz Postojine v Opatijo v Bistrici ter je v Jelovškovi gostilni obedoval." Gre za kralja Milana I. Obrenovića, ki je Srbiji sprva vladal kot princ, med letoma 1882 in 1889 pa kot kralj. Proti koncu 19. stoletja so gostilno nadzidali in preimenovali v hotel Ilirija (Ilirÿa). V času italijanske fašistične okupacije se je tukajšnji hotel imenoval Fagiano d'oro (Zlati fazan), po 2. sv. vojni pa Zmaga, nazadnje hotel Lovec.

Na za Bistrico in celotno Notranjsko pomembni dogodek, ki se je na tem mestu odvil poleti 1864, opominja leta 1984 v obcestno fasado vgrajena napisna plošča okrogle oblike z napisom: V TEJ HIŠI JE BILA 7. AVG. 1864 USTANOVLJENA BISTRIŠKA ČITALNICA. POSTAVILO OB 120-LETNICI DRUŠTVO ZA KRAJEVNO ZGODOVINO IN KULTURO ILIRSKA BISTRICA. Sicer pa je v idilično okolico umeščeni kompleks že dlje časa povsem zapuščen in žalostno propada.[2]

Viri, literatura

ŽA Ilirska Bistrica, Bilčeva kronika; PSBL; SBL; OSP (Obrazi slovenskih pokrajin); Dopisi. Iz Bistrice na Notranjskem, Kmetijske in rokodelske novice, 17. 8. 1864, str. 268–270; Miroslav Pahor, Sto let slovenskega ladjarstva 1841–1941, Piran 1969; Heda Vidmar, Ob 130-letnici ustanovitve narodne čitalnice v Ilirski Bistrici, v: Ilirske teme, 1. Leto pomembnih jubilejev 1994, Ilirska Bistrica 1994, str. 21–31; Metka Jereb, Rod Matije Ličana, Ilirska Bistrica 2004, passim.; Damijana Hrabar, Čitalnice, v: Občina Ilirska Bistrica. Monografija (ur. Ivan Simčič), Ilirska Bistrica 2011, str. 76–79: 76; Sledi v času. Knjižnica Makse Samsa 1964–2014, Ilirska Bistrica 2014, str. 14–16; Kronika fare trnovske na Notranjskem (Spisal Janez Bilc, manemissarius), Ilirska Bistrica 2022, str. 88.