Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
27°C
16°C
JUTRI
26°C
11°C

Milostna Marijina podoba v cerkvi na Planinski gori: njen avtor in njen naročnik

Simona Kermavnar


Za veliki oltar v 1. polovici 17. stoletja zgrajene cerkve Marije Pribežališča grešnikov na Planinski gori je leta 1740[1] iz Lotaringije priseljeni slikar Valentin Metzinger naslikal znamenito sliko Marija zavetnice s plaščem (Pribežališče grešnikov; o. pl., 188 x 117 cm). Nastala je v povezavi s takrat močno razširjenimi Marijinimi družbami in predstavlja Marijo Mater omnium, zavetnico vseh. V kontrapostu prikazana Marija s krono na glavi in v dolgem prepasanem rdečem oblačilu razpira roki in razširja svoj modri plašč, ki ji ga pomagata držati puta. Pod plaščem se na Marijini levi stiskajo predstavniki posvetnih in na njeni desni cerkvenih stanov. Zdaj sliko hranijo v p. c. sv. Roka v Planini pri Rakeku, tron gorske cerkve pa zakriva slika na pločevini idrijskega podobarja Jurija Tavčarja. V literaturi beremo, da gre za kopijo Metzingerjevega dela, vendar je Tavčar vnesel toliko sprememb, da to vsekakor ni, pač pa je nekakšna priredba. Komaj še berljiv napis levo spodaj se glasi GEORG TAUČER/ pinxit 1882.


Slaba tri desetletja prej je po naročilu prvega planinskega župnika Matije Šmida (Schmid) za isti oltar naredil leseno kiparsko skupino z enako motiviko Luka Čeferin, o čemer je decembra 1856 poročal časopis Zgodnja Danica. Čeferin[2] se je rodil v Leskovici pod Blegošem leta 1805. Starša sta zgodaj umrla, zato ga je vzel pod okrilje domači župnik Janez Dežman in poskrbel, da je šel v Železnike v uk k podobarju Janezu Groharju (sorodnik Ivana Groharja), pri katerem je ostal šest let. Sredi dvajsetih let se je Luka preselil v Idrijo in odprl lastno podobarsko delavnico; leta 1837 je izdelal veliki oltar za tamkajšnjo podružnično in romarsko cerkev sv. Antona Padovanskega na Rožnem hribu. Leto 1839 je bilo prelomno, saj je Čeferin po ženini in bratovi smrti približno za leto dni odšel na dunajsko akademijo (Die Akademie der bildenden Künste), kjer je bil še posebej pohvaljen pri delu z lesom. Naslednje leto se je vrnil v Idrijo in v središču ob Nikovi zgradil (kupil?) hišo zase. V letih 1843–47 se je pri njem učil Franc Ksaver Zajec, prvi slovenski akademsko šolani kipar in osrednji predstavnik historicističnega kiparstva pri nas. Čeferin je umrl leta 1859 v Idriji.


Mojca Jenko je osrednjo kiparsko skupino na Planinski gori pripisala roki »poljudnejšega rezbarja«, Tavčarjevo sliko pa napačno datirala 1881.[3] Nepravilna je tudi navedba Konservatorsko-restavratorskega ateljeja Šentjošt v poročilu o restavriranju Metzingerjeve slike leta 2012, namreč da je osrednjo kiparsko skupino v lesu leta 1882 izdelal Jurij Tavčar.[4]


O avtorju kiparske skupine je, kot rečeno, leta 1856 poročala Zgodnja Danica: »Na gori, poleg Planine stoji cerkvica Matere Božje, ktera je bila pred nekoliko časam močno zapušena: vendar služba Božja pri ti cerkvici ni bila še popolnoma zaostala. Marljivi gosp. Fajmošter Matija Šmit so se je pa z gorečnostjo poprijeli, jo zopet povzdignili in olepšali. Omislili so v veliki oltar nov sedež ali tron Matere Božje, kteriga je gosp. Luka Čeferin izdelal in postavil […]«.[5]


Schmid je postal planinski župnik leta 1848. Cerkev na Planinski gori mu je bila še posebej ljuba. Že leta 1847 naj bi začel razmišljati o gradnji ceste do nje, ki naj bi se sicer omenjala že 1823.[6] Glede na kamnit relief z upodobitvijo apostola Matije[7] – mdr. zavetnik stavbenikov in gradbenih delavcev in seveda tudi krstni patron konkretnega župnika –, ki je vzidan v skalnati breg nad potjo približno dvesto metrov pod cerkvijo, pa lahko z veliko verjetnostjo rečemo, da je cesti oz. poti dal vsaj zelo pomemben pečat, npr. v smislu izboljšav (širitve, ureditve), četudi je bila morda v grobem narejena že prej. Celopostavno figuro poljudne izdelave prepoznamo kot Matijo po sekiri v desnici ter knjigi v drugi, ki je standardni atribut apostolov. Na spodnjem delu okvirja je vklesana letnica 1857. Pot vodi tudi mimo kapele okroglega tlorisa – »prvega svetišča na Planinski gori«[8] – v neposredni bližini romarske cerkve. Zunanjščino stavbe členi šest pilastrov, v notranjščini pa je šest polkrožno zaključenih niše in nad oltarno menzo kvaliteten lesen poznobaročen Križani. Z bobrovci krita stožčasta streha je pri vrhu precej poškodovana. Glede na to, da je Planinska gora z okolico pomembna turistična destinacija (https://www.visit-postojna.si/si/kaj-poceti/pohodnistvo/planinska-gora), bi o sanaciji – za začetek o popravilu strehe – morala razmisliti tudi Občina Postojna, kar finančno ne bi smelo predstavljati problema. Ker gre za luknjo v strehi, bi jo bilo potrebno popraviti seveda še letos.


Če se povrnemo v cerkev k Čeferinovi figuralni skupini v polkrožno zaključeni niši, ki jo obdaja več oblačkastih pasov, lahko vidimo, da je zaznaven določen odmev Metzingerjeve slike. Mil Marijin obraz na obeh straneh obdaja pramen dolgih las, kronica na njeni glavi je kovinska, posuta z barvnim steklom in kamni. Za Marijino glavo je zvezda iz katere izhajajo žarki. Marija na sliki drži svoj plašč, Čeferinova pa roki pravzaprav širi nad vernike, jih blagoslavlja, plašč pa ji pridržujeta angela. Njena pozlačena  obleka je prepasana in pada v shematičnih gubah, na prsih ima minuciozno apliko Srca Marijinega. Pod plaščem je upodobljenih petnajst klečečih oseb in zgoraj dva odrasla angela. Sprednje figure so upodobljene celopostavno, od tistih zadaj pa so izdelani le glave in trup, ker so preračunane za pogled od daleč in glede na dejstvo, da tron deloma zakriva tabernakelj. Zanimivo je, da bi osebe – če bi stale – bile približno enake velikosti kot Marija, kar odstopa od ustaljenega kanona, da je velikost protagonistov na tovrstnih upodobitvah prilagojena njihovi pomembnosti. Vsi usmerjajo pogled proti Mariji, le doprsno upodobljen mladosten moški s črnimi lasmi skrajno levo gleda naravnost v gledalca. Tako so v skupinske prizore umetniki vtihotapljali svoj avtoportret že vsaj od renesanse dalje, pri čemer gre tudi za trik vključitve gledalca v kompozicijo. Da je Luka Čeferin bil temnolas in kratkolas ter da ni imel brade, vemo z upodobitve Matevža Langusa (sliko hrani dr. Peter Čeferin), ki naj bi jo naslikal, ko se je leta 1829 mudil v Idriji.[9] (Kar bi pomenilo, da je upodobil takrat štiriindvajsetletnega Luko, a človek na sliki je videti starejši). Potrebno je seveda imeti v mislih, da je Luka v času ustvarjanja planinskogorske skupine že srečal Abrahama. A vprašanje je – če gre za avtoportret – koliko se je recimo v resnici namenoma pomladil, koliko pa gre za rezultat kasnejših posegov: kiparsko skupino je leta 1873 »popravljal in prenavljal« podobar Jernej Ternovec (Trnovec) iz Polhovega Gradca,[10] nazadnje pa jo je leta 1993 restavriral poklicni restavrator Ivan Pavlinec.[11] Na figurah so danes namreč neki kozmetični dodatki, zlasti so vpadljive črne konture okoli oči, česar pri drugih Čeferinovih delih (npr. v Idriji, Postojni) ne srečamo.



[1] Na dnu slike je napis: MEMENTO S. DEI GENITRIX CONGREGATIONIS TUÆ, QUAM POSSE/DISTI SUB TITULO NATÆ REGINÆ ANGELORUM IN MONTE HOC: 1740 in l. sp. Renovatum anno 1864 (gl. Anica Cevc, Valentin Metzinger 1699–1759. Življenje in delo baročnega slikarja (katalog razstave), Ljubljana 2000, str. 369–370: 369).



[3] Mojca Jenko, Sakralna dediščina župnije Planina pri Rakeku, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 115–133: 130. Napaka je ponovljena v: Mati mnogih cerkva. Življenje ljubljanske nadškofije v sliki in besedi (ur. Franci Petrič), Ljubljana 2012, str. 497.


[4] Vid, Anita Klančar, Slika Marija Pribežališče grešnikov. Poročilo o restavratorskih posegih (http://www.restavratorstvo-sentjost.si/pages/reference/restavriranje/slike/PlaninaMarijaPomocnica/koncno%20porocilo_prewiev_brez%20cen.pdf, maj 2021); Anita Klančar Kavčič, Vid Klančar, 85. EŠD 2109 (Planinska gora), Varstvo spomenikov. Poročila, 48, 2013, str. 189–196: 189.


[5] Jožef Gnezda, Ogled po Slovenskim. S Planine, Zgodnja Danica, 18. 12. 1856, str. 223.


[6] V dokumentih avstrijskega vojnega ministrstva (Tanja Žigon, Planinska gora s prevodom v italijanski jezik. Planinska gora con traduzione in lingua italiana, Logatec 1995, str. 11).


[7] Milan Trobič, Še vedno na prepihu. Pripovedi iz dežele med Logatcem in Črnim Vrhom, Uncem in Rovtami, Ljubljana 2016, str. 332.


[8]Tanja Žigon, Planinska gora s prevodom, str. 45; Mati mnogih cerkva,str. 497.


[9] Jože Tavčar, Pozabljeni rojak slikar Luka Čeferin, Podblegoške novice, 23, junij 2019, str. 18–19: 19. Meseca septembra 1829 je Langus napravil sliko sv. Barbare za veliki oltar idrijske župnijske cerkve (Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 179).


[10] Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijski arhiv Planina pri Rakeku, Župnijska kronika Planine 18591899, [str. 7].


[11] 


Župnijski arhiv Planina pri Rakeku, Župnijska kronika Planine, III, [str. 203].





Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi