Oktobra so v Narodnem domu Logatec potekale delavnice ljudskega petja in pripovedovanja pravljic, na katerih so udeleženci s pesmijo in pripovedmi spoznavali in oživljali ljudsko izročilo preteklosti. Z namenom, da bi oživili in spodbudili ohranjanje ljudske dediščine na logaškem sta jih v sodelovanju organizirali logaška izpostava JSKD in Knjižnica Logatec, ki je pripravila tudi predlagano gradivo. Vodila jih je Ljoba Jenče, svobodna umetnica, zbirateljica in poustvarjalka ljudskega spomina ter pionirka na področju obujanja javnega pripovedovanja pravljic za odrasle.
Delavnica »Še znamo peti po ljudsko?« se je odvijala tri torkove
popoldneve med 12. in 26. oktobrom.
Skupina
šestnajstih posameznikov zelo različnih poklicev se je posvetila spoznavanju
osnovnih značilnosti ljudskega petja, razvijanju naravnega glasu in ljudskemu troglasju
v lokalnemu izročilu. Prepevali so pesmi z logaškega področja, predvsem pripovedne
in balade, katerim Jenčetova posveča posebno pozornost, saj te najhitreje izginjajo
iz ljudske rabe in tonejo v pozabo. Voditeljica je bila zelo zadovoljna s
pevci, hitro so osvojili skupno uglašenost naravnih glasov, ki se je tako
samodejno, po občutku posameznika in skupine razvijala v ubranost. Skupna
izkušnja doživetja bogate sporočilnosti ljudskega izročila se je globoko vtisnila
v srca in na poseben način povezala udeležence. Jenčetova je opozorila na današnjo
pomanjkljivo prisotnost pomembnosti izročila naroda v javni zavesti. Vrednot in
zgodovinskega spomina tudi na žrtve prednikov za današnjo svobodo in domovino,
ki jih nekatere pesmi posebej pretresljivo izražajo, se ne bi smelo pozabiti.
Na celodnevni sobotni delavnici pripovedovanja pravljic za odrasle,
23. oktobra, se je zbrala druga zasedba šestnajstih udeležencev različnih
starosti in poklicev. Ob uvodnem predavanju so se prisotni sprehodili skozi
letne čase in z njimi povezana praznovanja. Spoznavali so zakonitosti in
značilnosti čudežne pravljice in se vživljali v svet junakov, se srečevali z
zaupanjem s katerim ti čudežno premagujejo še tako težke in nemogoče ovire in v
katerem dobro vedno prevlada nad zlim. Pripovedovalske veščine so vadili tudi
ob lokalnih zgodbah, ki jih je zbral in zapisal etnolog dr. Milan Trobič,
zraven pa obudili spomin še na kako krajevno različico. Ob zaključku intenzivne
delavnice so vsi udeleženi s presenetljivo dobrimi pripovedovalskimi nastopili v
parih in v dveh skupinah izkazali v tako kratkem času pridobljeno novo znanje.
Ob zaključku obeh delavnic so z obrazov izžarevali zadovoljstvo,
ganjenost in hvaležnost, tudi kaka solza ni manjkala. Pečat, ki ga je zapustila
izkušnja z delavnic zbuja upanje, da bo nov krog tudi mlajših udeležencev dragoceno
ljudsko izročilo naših prednikov v pesmi in besedi gojil in ohranjal, jo
prenesel v svoje okolje ter jo predal naslednjim generacijam. Mogoče se bo
porodila še kaka nova skupina, krožek ali oblika večkratnega, morda rednega
srečevanja. Naj se plamen prvotnega navdušenja še razvname in na naslednje ter prihodnja
srečanja poustvarjalcev slovenskega ljudskega izročila prinese nove, tudi mlajše
glasove in obraze.
