Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
25°C
12°C
JUTRI
24°C
14°C

Odkritje plošče padlemu Maistrovemu borcu Matevžu Jerebu

101 leto po smrti Matevža Jereba in na stoto obletnico usodnega Koroškega plebiscita, ko je Slovenija izgubila zibelko svojih karantanskih prednikov s knežjim kamnom, so v krajevni skupnosti Vrh Sv. Treh Kraljev hrabremu prostovoljcu, borcu za severno slovensko mejo v letih 1918 in 1919 izkazali čast in mu postavili spominsko ploščo ter ga s tem za večne čase zapisali v zgodovinski spomin ter njegovo ime iztrgali pozabi.

Dogodka ob odkritju spominske plošče rojaku Matevžu Jerebu (30. avgust), ki je bil leta 1898 rojen v hiši - mlinu, ki je stal na mestu današnje Gostilne Mlin in umrl leta 1918 kot borec generala Rudolfa Maistra v bojih za slovensko severno mejo so se udeležili številni gostje in domačini. Med njimi so bile nečakinje in nečaki pokojnega Matevža Jereba, predstavniki Domoljubnega društva Rudolf Maister Žiri, predsednica Zveze društev general Maister Lučka Šerbec Lazarev, župan Občine Logatec Berto Menard, častna straža Slovenske vojske, predstavniki krajevnih skupnosti, svetniki Občine Logatec ter drugi cenjeni gostje.

 

Kulturni program, ki so ga z napevi in recitacijami oblikovali učenci podružnične osnovne šole Vrh ter mešani pevski zbor pod vodstvom Kristine Marolt in Mete Bokal se je sklenil s slavnostnim odkritjem spominske plošče, ki sta ga izvedla Berto Menard, župan Občine Logatec, ter Janez Jereb, Domoljubno društva Rudolf Maister Žiri, ob prisotnosti častne straže Slovenske vojske.

 

O Matevžu Jerebu, borcu generala Rudolfa Maistra v bojih za slovensko severno mejo

 

Matevž Jereb se je rodil pred 122-imi leti, in sicer 30. avgusta 1898, očetu Pavlu in materi Marjani z dekliškim priimkom Jeršič. Marjana je bila Slanovcova iz Praprotnega Brda 8. Oče Pavel in mati Marjana sta se poročila leta 1892. Že čez eno leto se jima je rodil prvi sin Janez, nato pa do leta 1916 še 12 otrok, enkrat dvojčka, skupno torej 13. Fantov je bilo kar 10; Janez, Andrej, Matevž, Jakob, Matija, Jožef, Pavel, Franc, Kajetan in Alojz in tri dekleta; Marjana, Kristina in najmlajša, Marija, bolj poznana kot Marička. Otroštva nista preživela le dvojček Jožef in predzadnja Kristina, ki sta umrla že v prvem letu starosti. Oče Pavel je v Podlescu, Račeva št. 1, nadaljeval z mlinarsko tradicijo v Krajerskem malnu, kot se je najprej po domače reklo domačiji. Kasneje se ji je prijelo ime „Pr Malnarčku“. Najprej je bil samo mlin, po letu 1920 pa tudi žaga za razrez hlodovine. Potok, ki teče izpod Lavrovca, je poganjal kar dva mlina in dve žagi ter kovaški meh pri sosednji domačiji „Pr Kovač“, kjer so kovali Starmani in Peternelji.

Matevž je odraščal v mlinu. Ko je bil star 16 let, se je pričela 1. svetovna vojna, avgusta 1916 pa je bil že mobiliziran in napoten na tirolsko fronto. Pa razpadu avstro-ogrske države se je vrnil domov in prav kmalu je Narodna vlada v Ljubljani pričela pozivati fante k vključitvi v Slovensko legijo za obrambo slovenske severne meje. Spoznanje, da stara, okrnela monarhistična avstro-ogrska država slovenskemu narodu ne zagotavlja pravice do samoodločbe in slovenskega jezika ter vsesplošna želja po združitvi slovanskih narodov sta Matevža zelo hitro privedla do odločitve, da se prostovoljno javi na poziv v vojašnico v Ljubljani. Tja so odšli skupaj z Lovrencem Albrehtom iz Račeve in Antonom Nagodetom z Vrha Svetih Treh Kraljev.

Žal se je od tega trenutka dalje za Matevžem izgubila sled. Skoraj zagotovo je bil tako kot njegov sovaščan Lovrenc Albreht napoten v obrambo strateško pomembnega vhoda v železniški predor v Podrožci, kjer so že od 6. do 14. januarja 1919 potekale hude borbe z Nemci. Vedeti moramo, da so bile prve slovenske vojaške enote v začetku slabo organizirane. Prostovoljci, ki so prihajali s celotne Gorenjske, verjetno sploh niso bili popisani. Še preden so se lahko vojaško uredili, so se že pričele borbe. Prva poročila so vključevala le število žrtev, ne pa tudi njihovih imen. Za zapisovanje imen padlih borcev ni bilo časa.Domneva se, da je Matevž, tako kot Žirovec Franc Mlakar, padel v prvih dneh borb v Podrožci, saj ga v svojih izjavah razen Albrehta ne omenja nihče. Po seznamu mrtvih borcev za severno mejo so v Podrožci padli le štirje, za ostale pa je navedeno, da ni podatkov o imenih. Glede na časopisno poročanje pa je v Podrožci od začetka borb 6. januarja pa do sklenjenega premirja 6. junija 1919 padlo najmanj 30 slovenskih vojakov. Tudi ime Franca Mlakarja v seznamu ni zapisano, čeprav ima v Kostnici „Koroški borci“ na Žalah v Ljubljani postavljeno spominsko ploščo. Matevž pa je vpisan v seznamu žrtev prve svetovne vojne s pripisom „koroški borec“.

Okoliščine, v katerih se je znašla Malnarčkova družina v Podlescu, ko je okupacijsko nemško-italijanska meja zarezala prav čez Malnarčkovo in Kovačevo domačijo, so povzročile, da so se izgubili dokumenti in pričevanja. Obe hiši sta bili poleti leta 1941 brez odškodnine porušeni. Malnarčkova družina je bila razbita. Matevževi bratje in sestra Marjana so se poročili in odšli po svetu. Oče Pavel je že leta 1924 umrl, mati Marjana in najmlajša hči Marička pa sta dobili sobo pri Anžonu v Račevi, kjer je mati Marjana živela do smrti leta 1958, hči Marička pa do leta 1984. 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi