Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Vladika Petar II. Petrović Njegoš v Planini

 Simona Kermavnar

 

Črnogorski vladika (svetni in posvetni vladar), pesnik, erudit in filozof Petar II. Petrović Njegoš (18131851) se je 24. januarja 1844 skupaj s spremstvom na poti iz Cetinja v Črni Gori proti Petrogradu (Sankt Peterburg) ustavil ter prenočil v Planini pri Rakeku.[1] O tem so 31. januarja poročale Kmetijske in rokodelske novice.[2] Dogodek je zabeležil tudi najverjetneje takratni župnijski vikar oz. kaplan v Planini. V Kroniki Župnije Planina pri Rakeku je namreč vstavljen kasnejši zaznamek v obliki tipkopisa, ki se glasi: »L. 1844 so 20. jan. prenočevali tu trije Črnogorci. Ljudje niso vedeli, da je med njimi tudi pesnik, vladika Peter II. Petrovič Nejguš (-1851).« Kroniko leta 1848 ustanovljene planinske župnije so sicer začeli pisati šele leta 1859. Pisec zaznamka se je pri datumu obiska uštel za nekaj dni ali pa je napako naredil kasnejši prepisovalec (pretipkovalec).[3]

Cilj Njegoševega potovanja skozi Slovenijo je bila torej Rusija, edina takrat svobodna in samostojna slovanska država. Iz domačega Cetinja je preko Kotorja do Trsta potoval po morju, nato s posebno poštno kočijo preko Ljubljane v Celje ter od tam naprej z vlakom preko Dunaja in Poljske v Petrograd.[4]

Črnogorski vladika je bil tesneje povezan tudi z nekaterimi slovenskimi slavisti in kulturniki, tako z Jernejem Kopitarjem, s Francem Miklošičem, Stankom Vrazom idr. Komaj sedemintridesetleten je Njegoš leta 1851 umrl, pokopan je v mavzoleju na vrhu gore Lovćen v Črni Gori.

Notica v Novicah je zapisana v bohoričici. Zato in zaradi več arhaičnih besed je zaradi lažjega razumevanja transkripcija v nadaljevanju malenkostno preoblikovana v sodobnejši jezik: »Snoči okoli 8 ure so v ošterijo k Černimu orlu trije možje peršli, nekoliko, pa ne popolnoma po turško oblečeni, - in ker so nas kranjsko govoriti slišali, so se z nami v pogovore spustili, in nam povedali, da so Črnogorci (Montenegriner). Mi smo mislili, da so trgovci. Eden med njimi nam je zavoljo lepe in velike postave, in zavoljo dragega oblačila, posebno dopadel, in se je prav prijazno z nami menil. Povpraševali smo ga od črnogorske kupčije, od črnogorskih navad, izdelkov, kmečkih pridelkov itd. in mu tudi naše Kmetijske novice v roke podali. Na vsa vprašanja nam je prijaznim v črnogorskem – Kranjcem lahko razumljivem jeziku – odgovoril, in nas med drugim tudi vprašal, če gospoda Kopitarja na Dunaju poznamo. V najbolj živahnem pogovoru pa izvemo od kraljevske pošte, kdo je ta lep in prijazen mož, ki je nam čast izkazal se z nami pogovarjati. In kdo je bil? – Bili so milostljivi in vse časti vredni gospod Vladika, to je starovirski (deželski; op. S. K.) škof, ki imajo tudi deželsko oblast v Črni Gori. Sram je nas bilo, da nismo njih visokemu stanu dolžne časti izkazali; toda prijazne besede, s katerimi so se poslovili, rekoč: »z Bogom Kranjci!« so nas potolažile, pa tudi marsikateremu, kateri je morda naš kranjski jezik obrekoval, pokazali, da nas celo Črnogorci, akoravno iz teh daljnih krajev pridejo, lahko razumejo.«

Črna Gora je bila v 1. polovici 19. stoletja Slovencem še vedno domala nepoznana dežela,[7] zato si z lahkoto predstavljamo radovednost in zanimanje, ki so ga v Planini vzbudili trije Črnogorci že s samim svojim videzom, in še posebej visokorasli Njegoš lepih orientalskih potez.

V notici omenjena gostilna Pri Črnem orlu naj bi bila po izročilu današnja hiša s št. 102, ki stoji v samem središču Planine tik ob stari glavni cesti Dunaj–Trst. Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1823 je že vrisana.[8] Sodeč po datiranem in z inicialama okrašenem portalu na začelju I. P./1836 pa je bila takrat močno predelana. Od leta 1931 stoji nasproti nje spomenik, posvečen pesniku in politiku Miroslavu Vilharju, ki je bil Njegošev sodobnik in prav tako kot on narodni buditelj svojega naroda. V hiši so se (poleg še starejših) ohranile nekatere ostaline iz časa, ko je bila v njej furmanska gostilna, npr. okence, skozi katero so hrano iz kuhinje pošiljali med goste v jedilnici.[9]



[1] Gl. Vladimir Osolnik, Njegoš i Slovenci, Riječ. Časopis za nauku o jeziku i književnosti, n. s., 10, Nikšić 2013, str. 175190: 176.

[2] M. K., Is Planine 24. Proſenza, Kmetijske in rokodelske novice, 31. 1. 1844, str. 20.

[3] NŠALŽupnijska kronika Planine 19001931. II.

[4] Osolnik, n. d., str. 177.

[5] Alessandro Quinzi, Giuseppe Tominz, Trieste 2011, str. 71, 177, 246.

[6] Prav tam, str. 177.

[7] Osolnik, n. d., str. 175.

[8] Franciscejski kataster za Kranjsko, A 217, k. o. Planina.

[9] Podatek mi je skupaj z dopisnico Planine posredoval solastnik hiše Branko Medarević, za kar se mu najlepše zahvaljujem.

Oglejte si tudi