V župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Hotedršici sta danes poleg velikega oltarja, posvečenega zavetniku, še oltarja Rožnovenske Matere božje na desni (južni) in sv. Antona Padovanskega na levi (severni) strani. Za postavitev slednjega je soseska za dovoljenje prosila leta 1675. V 1. polovici 17. stoletja pa je bilo stanje glede oltarjev precej drugačno. Škof Rinaldo Scarlichi je ob vizitiranju 1631. v cerkvi poleg velikega oltarja sv. Janeza Krstnika imenoval le še oltar, posvečen sv. Jakobu na desni strani (Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah…, elektronski vir, 2007, p. 108). Kot je znano, je bila stara hotenjska cerkev ‒ razmeroma majhna enoladijska stavba z dvema tristrano sklenjenima bočnima kapelama in kratkim korom ter s pred vhod postavljenim zvonikom ‒ med požarom leta 1866 precej poškodovana, zaradi česar so čez tri leta začeli z gradnjo nove, ki je bila že 1871. dokončana in čez dve leti posvečena; monumentalni zvonik iz leta 1707 je ostal. Oba sedanja stranska in veliki oltar so iz časa novogradnje, izdelal jih je idrijski podobar in slikar Jurij Tavčar.
Iz časa, ko je v cerkvi torej še stal oltar, posvečen sv. Jakobu, je slika pravokotnega formata tega apostola (o. pl., 71 x 49 cm), danes hranjena v župnišču. Upodobljen je dopasno, v rahlem zasuku v desno, postavljen je pred nevtralno zelenorjavo ozadje. Njegov pogled je intenzivno uprt v gledalca, nos je mesnat in kumarast. Okoli glave je ozadje osvetljeno, svetniškost je poudarjena tudi s tankim nimbom. V rokah drži zaprto knjigo, na desnici lahko vidimo izstopajoče žile. Ob sebi drži romarsko palico, preko ramen ima ogrnjen plašč, na katerem sta školjki, okoli vratu je z vrvico privezan klobuk, ki mu visi na hrbet.
Jakob Starejši, brat evangelista Janeza, je bil eden od dvanajstih Jezusovih apostolov (s takim vzdevkom zato, ker ga je Gospod poklical prej kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba, zato imenovanega Mlajši). Po Zlati legendi (Legenda aurea) Jacobusa de Voragine s konca 13. stoletja je šel oznanjat evangelij v Španijo, potem pa se je vrnil domov v Judejo. Tu ga je dal okoli leta 42 z mečem usmrtiti kralj Herod Agripa (vnuk Heroda Velikega). Njegovo truplo pa naj bi njegovi učenci z barko prepeljali v špansko Galicijo; na kraju, kjer naj bi bil pokopan, je zrasla mogočna bazilika Santiago de Compostela (Santiago = sveti Jakob). Mesto je še danes cilj številnih romarjev, in iz tega lahko razumemo svetnikovo upodabljanje z romarsko palico in knjigo (evangelijem) v rokah. Školjke so postale svetnikov atribut verjetno zato, ker so romarji, ki so se podali v Kompostelo, ob povratku domov potrebovali nekakšen »dokaz«, da so res bili tam, in zato jih je veliko odšlo vse do Finisterre (Rimljani so verjeli, da je tam konec znanega sveta, torej finis terrae) na skrajnem severozahodu Iberskega polotoka in so tam nabrali školjke, ki so jih pokazali ob vrnitvi domov. Predvsem v Španiji je znan tudi ikonografski tip sv. Jakoba matamoros-a(ubijalca Mavrov), na katerem je svetnik prikazan kot véliki branitelj krščanstva (običajno na konju in z mečem) pred muslimanskimi Mavri; te naj bi Španci premagali prav zaradi njegovega čudežnega prikazanja v legendarni bitki pri Claviju, ki naj bi se odvijala sredi 9. stoletja. Jakob velja za zavetnika Španije, vojakov, klobučarjev, romarjev, delavcev idr.
Hotenjsko sliko bi lahko glede na analogije z drugimi deli pripisali Janezu Andreju Herrleinu. Slikar se je rodil v Kleinbarsdorfu na Würzburškem v Nemčiji okoli leta 1738. V sedemdesetih letih je prišel na Kranjsko, v Ljubljani je služboval kot učitelj risanja na normalki. V zadnji četrtini stoletja je bil osrednja osebnost med ljubljanskimi in tudi kranjskimi slikarji. Umrl je v Ljubljani leta 1817. Njegovo slikarstvo je k nam prineslo nov, s klasicizmom prežet poznobaročni slog. Veliko njegovih del srečamo v cerkvah (v Ljubljani, Vipavi, Postojni, Kostanjevici na Krki, Slovenj Gradcu itd.), v med letoma 1773‒1777 zgrajeni Grubarjevi palači v Ljubljani je v naslednjem desetletju na oboku stopnišča naslikal Alegorijo trgovine, obrti in tehnike, njegove so tudi štiri vedute Ljubljane. Uveljavil pa se je predvsem kot portretist meščanskega sloja in je mdr. upodobil 39 članov ljubljanskega strelskega društva, kateremu je od leta 1783 pripadal tudi sam. Pri teh portretih se je običajno držal enake šablone, in sicer so dopasno prikazani portretiranci v rahlem tričetrtinskem zasuku obrnjeni na svojo levo stran, s pogledom naravnost v gledalca, ozadje je nevtralno. Tej shemi ustrezata tudi upodobitvi ljubljanskega livarja in zvonarja Janeza Jakoba Samasse ter njegove žene Frančiške. Obsežno zbirko Herrleinovih portretov hrani Mestni muzej v Ljubljani, kjer ob koncu letošnjega leta pripravljajo razstavo o tem zanimivem in pomembnem poznobaročnem slikarju. Nekaj njegovih slik hranita tudi Narodna galerija (npr. Venerino rojstvo) in Narodni muzej v Ljubljani.
Svetnikov obraz na naši sliki, ki tudi v sami postavitvi ne odstopa od Herrleinovih smernic za portrete, z nekoliko kumarastim ostrim nosom in našobljenimi ustnicami, spominja npr. na sredinskega kralja na njegovi sliki Poklon sv. Treh kraljev v ljubljanski frančiškanski cerkvi, v koloritu s tipično herrleinovsko zlatorjavkastozeleno pa je zelo blizu sliki Jakobovega poveličanja iz apostolu posvečene župnijske cerkve v Kostanjevici na Krki. Sliko iz Hotedršice bi najverjetneje lahko datirali na konec 18. stoletja.
Na Logaškem Herrleinovih del z izjemo tu obravnavane slike ni ohranjenih. Vendar je prav v hotenjski župnijski cerkvi nekoč bil janzenistični križev pot, narejen po Herrleinovi predlogi, kupljen leta 1783 (1874 so ga zamenjali s Tavčarjevim po Führichovih predlogah). Od njega sta sredi 20. stoletja ostali le še 4. in 5. postaja, ki sta bili prav tako hranjeni v župnišču, a sta tudi ti dve sliki v zadnjih desetletjih izginili neznano kam (Kermavnar, Hotedršica, v: Upravna enota Logatec…, ed. Blaž Resman, 2014, pp. 61, 69).
Slika apostola Jakoba Starejšega ne kaže večjih poškodb, vendar je neustrezna hramba v vlažnem prostoru pustila posledice in se nakazuje odstopanje barvne plasti od podlage. Zaenkrat bi jo bilo potrebno predvsem strokovno očistiti (pomemben korak k temu, da bi zasijala v vsej svoji lepoti) in jo premestiti v zanjo ustrezen prostor.
