Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja

Avtorica: Simona Kermavnar

 

Z gradnjo vodovoda so v Logatcu pričeli poleti 1897, načrt je pripravil češki arhitekt in hidrolog Jan Vladimír Hráský, v letih od 1884 do1897 tudi kranjski deželni inženir. Izvajalec je bilo dunajsko podjetje inženirja Carla Wagenführerja, ki je čez nekaj let izdelalo vodovod tudi v sosednji vrhniški občini. Tam se je v mestu in na Stari Vrhniki ohranilo več litoželeznih pitnikov, ki imajo na pokrovu signaturo *WIEN * C. WAGENFÜHRER JNGENEUR.

Zaradi zelo mile zime so v Logatcu z deli brez prekinitve nadaljevali do februarja naslednje leto. C.-kr. poljedelsko ministrstvo je maja 1898 zagotovilo 50 odstotkov državne podpore, kar je za Logatčane pomenilo rešitev iz finančne stiske, v katero je projekt zašel. Župan Ivan Sicherl je 17. maja pisal na c-kr. okrajno glavarstvo, da »bi bili dovršeni nabiralniki izvirja (Quellfassung); glavna cevna proga (125 mm v premeru) od studencev do nabiralnika oziroma vodohrana (Reservoir) na Čevicah in od tam do železniškega pomerija, kakor kaže načrt, na tej progi včrtani odtoki, zasunki, čistilniki, hidranti, vodnjaki in provizorično dve napajališči na Brodu in na Čevicah. Od stranskih prog s cevmi 60 mm v premeru dodelana je le ona v Cerkovski klanec z dvema vodnjakoma in hidrantom; proga, ki vodi skozi Dolenji Logatec in križa glavno progo na kolodvorski cesti, izvršena je na severno in južno stran toliko, da se je na vsakem kraji postavilo provizorično korito za napajanje živine. Dodelati je torej še stranske proge v Gorenjo vas, na Kalce, v Blekovo vas, na Brod in na Martinj Hrib ter napraviti napajališča ob glavni in ob stranskih progah.«

Županstvo se je glede nadzorovanja projekta že kmalu na začetku obrnilo na deželni odbor s prošnjo, da bi si dela ogledal deželni hidrotehnik. Ker pa formalnosti takrat še niso bile urejene, deželni odbor »oficijelno prošnji ni ugodil, pač pa je molče dopustil, da je tedanji deželni inženir g. V. Hrasky [] o priliki, ko je potoval iz enacih nagibov po Notranjskem, opetovano [večkrat; op. S. K.] pregledoval zgradbo vodovoda«. Leta 1898 je bil Hráský že profesor v Pragi in deželni inženir je postal Ivan Sbrizaj. Tako je uradno naročilo za nadzor nadaljnje izgradnje vodovoda dobil on (leto kasneje je bil zadolžen za napeljavo vodovoda v Kranju in okolici, kot deželni nadinženir pa se je ukvarjal z izsuševanjem Ljubljanskega barja).

12. avgusta 1898 je Županstvo občine Dolnji Logatec poročalo c.-kr. okrajnemu glavarstvu, da so se vodovodne cevi pri potoku na Martinj Hribu položile tako, »kakor je to določila ad hoc zbrana komisija, obstoječa iz državnega in deželnega inženirja ter interesentov. Deželni inženir kot stavbeni vodja se je o tem osebno prepričal in v svojem revizijskem zapisniku z dne 23. julija to potrdil.« 13. maja 1899 je bil »logaški vodovod popolnoma dodelan«, odobrilni ogled je tako v Dolnjem kot Gornjem Logatcu potekal čez slab mesec, 12. junija, in sicer so z ogledom pričeli v Veliki Petkovi Grapi v Žibršah. Udeležil se ga je c.-kr. inženir Leo Bloudek iz Postojne, ki je bil leto prej postavljen za komisarja za preizkušanje parnih kotlov v političnih okrajih Postojna in Logatec.18. novembra istega leta se je po naročilu ministrskega zastopnika »imenoval po sklepu vodovodnih odsekov obeh logaških občin Jakob Jerina (vulgo Majdétov) z Martinj Hriba vodovodnim paznikom«.

Z litoželeznim vodnjakom in pitniki je bil najprej opremljen Dolnji Logatec, in kot vidimo s takratnih razglednic, fotografij in litografij, samo središče že v drugi polovici leta 1898. Pri tem ne gre spregledati urbanega videza prostora med nekdanjim Kramarjevim hotelom in parkovno ureditvijo na Čevicah (Cesarja Franca Jožefa trg) z vodnjakom iz Salmove livarne ob Tržaški cesti in cesto proti kolodvoru (sedaj Tovarniška ulica) ter njen odcep Cankarjevo ulico do stika z Notranjsko cesto, ki pelje proti Martinj Hribu.

Pitniki stebrnega tipa z zbiralnikom v obliki čašaste vaze so bili vsaj trije, in sicer pred kapelico sv. Jožefa nasproti Arkotove gostilne (Notranjska c. 4; Dolscheinova hiša), ob Brusovi (ponemčeno Bruss) trgovini približno v vogalu današnjega parkirišča Tuševe trgovine ter v neposredni bližini železniške postaje pred Puntarjevo gostilno, a ohranil se ni nobeden. Tovrstni pitniki so bili zelo priljubljeni v nemškem okolju, logaški so bili – sodeč po fotografskem gradivu in ohranjenem podobnem pitniku v Gornjem Logatcu – najverjetneje izdelani v livarni Bopp & Reuther v Mannheimu, ki je bila s svojimi izdelki močno zastopana tudi v Trstu, kjer jih še vedno lahko vidimo.

Na tem mestu omenimo razliko med razvitejšimi evropskimi državami, kjer je staro litoželezno ulično pohištvo, tako pitniki, kandelabri, ograje in podobno, del nacionalne dediščine in temu ustrezno obravnavano, varovano in ne nazadnje tudi trženo, medtem ko je v drugih deželah, tudi pri nas, ta segment kulturne dediščine – kar ga je še ostalo in ni bil uničen  večinoma v času po 2. svetovni vojni – še vedno sivo polje in ni prave vizije, kaj z njim početi.

Od enostavnejših litoželeznih pitnikov, pri katerih je zraven običajno stalo kamnito ali betonsko korito, sta ohranjena vsaj dva, na Martinj Hribu in na Stari cesti. Zelo sta podobna vrhniškim in starovrhniškim primerkom, le da na kapah manjkajo signature, kar bi lahko bila tudi posledica kasnejših obnov. Sicer pa gre za zelo priljubljene tipe pitnikov, ki jih je izdelovalo več livarn in so se bolj ali manj razlikovali le v merah. So v obliki stebriča, ki se navzgor rahlo oži, členjen je s štirimi kasetiranimi polji z rombastim okrasom v sredini, na vrhu je okrogel pokrov s stožčastim zaključkom s pecljem, pipa in ročaj sta enostavna.

Gornji Logatec je z opremo verjetno moral nekoliko počakati, saj na razglednici iz ateljeja celjskega fotografa Feliksa (Srečka) Magoliča, poslani 28. avgusta 1899, Puppisovega pitnika v obliki stebra s čašastim zbiralnikom, še danes in situ stoječega ob Tržaški cesti, takrat tam še ni bilo (možno bi sicer bilo, da je razglednica nekoliko starejša in ne kaže ažurnega stanja). Gre pa za edini ohranjeni pitnik tega tipa na Logaškem.

 

Carla Wagenführerja na Logatec veže še en projekt, ki je sicer ostal le na papirju. Novembra 1899 je v funkciji inženirja c.-kr. obrtnega ministrstva na Dunaju ponovno obravnaval kanal Dunaj–Trst, ki naj bi potekal tudi skozi Vrhniko, Logatec in Planino pri Rakeku. 10. maja 1900 se je obrnil na okrajno glavarstvo v Logatcu in ga obvestil, da se bosta njegova inženirja Max Huber in Albert Wesselski oglasila glede te zadeve, prosil je tudi za svetovanje in moralno podporo. V zvezi s prekopom je isto leto izdal tudi publikacijo, projekt pa je zaradi napačne predstave o bifurkaciji Donave sicer ostal nerealiziran. Jeseni 1903 so v Logatcu nadaljevali s širitvijo vodovodne napeljave in dela je ponovno opravilo podjetje Wagenführer.

 

Viri in literatura (izbor)

-Arhiv Republike Slovenije, OG Logatec, sig. AS 134, tehnična enota 277, št. 1649–1654.

-Dnevne novice. Vodovodi, Slovenec, 27. 8. 1903, str. 2.

-Carl Wagenführer, Studie über einen Schiffahrts-Canal von der Donau zur Adria, Wien–Triest 1900.

-Franc Mihevc, Spomini logaškega vedeža, Logatec 1937 (tipkopis).

-Stanislav Južnič, Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega – 2. del*, Arhivi, 29, 2006, 1, str. 35–63.

-Irena Žmuc, »Pozdravljena, častitljiva Jazonova hči!« Argonavtika ali o mitičnih ustanoviteljih Emone/Ljubljane, Emona. Mit in resničnost. Myth and Reality (ur. Bernarda Županek), Ljubljana 2010, str. 45–73.

-Simona Kermavnar, Litoželezna pitnika pred Puppisovo hišo v Gornjem Logatcu in pri nekdanji kapelici sv. Jožefa v Dolnjem Logatcu. 1. del, Logaške novice, november 2018, str. 25.

-Simona Kermavnar, Litoželezna pitnika pred Puppisovo hišo v Gornjem Logatcu in pri nekdanji kapelici sv. Jožefa v Dolnjem Logatcu. 2. del, Logaške novice, december 2018, str. 28.

 

Oglejte si tudi