Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
19°C
6°C
JUTRI
18°C
7°C

Je križev pot na Planinski gori delo bistriškega priorja Bruna Ortnerja?

Simona Kermavnar


Nad trgom Planina pri Rakeku stoji sredi ravnice med Grmado na Planinski gori in Petričevim hribom romarska cerkev Marije Pribežališča grešnikov. V osnovi še gotska cerkev je podružnica župnije sv. Marjete v Planini. Valvasor je leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da so cerkev »zgradili približno pred 32 leti. Ustanovnik je bil Georgius Zimmermann, župnik v Cerknici.« Valentin Metzinger je leta 1740 za cerkev naslikal znamenito sliko Marije Zavetnice s plaščem.


V njej je tudi zanimiv križev pot v tehniki olje na platnu (mere posamezne postaje: 72 x 92 cm). Prva, druga in tretja ter trinajsta in štirinajsta postaja visijo na vzdolžnih stenah prezbiterija, sedma in osma na zunanji steni korne ograje, preostale pa so na stenah bočnih kapel ladje. Čeprav so kompozicije večine prizorov zasnovane umirjeno in so arhitekturne kulise za več figuralnih skupin naslikane neoklasicistično, so nekateri prizori izrazito baročni, še posebej Snemanje s križa (13. postaja), kjer skupina na križu tvori pravi vrtinec. Baročno občutenje se kaže tudi v razvihrani draperiji pri nekaterih osebah, kaže se tudi v nekaterih izrazito žanrskih obrazih, npr. pri rabljih, in v bradatih obrazih pod orientalskimi pokrivali. Rimski vojak na 9. postaji (Jezus pade tretjič pod križem) in zlasti Longin na prizoru Križanja (12. postaja) z razvihranim plaščem čez ramo sta tipična baročna lika, enako tudi njuna na zadnjih nogah vzpenjajoča se konja. Kristusov lik je v svoji razpotegnjenosti izrazito manierističen, a to le na prizorih, kjer ima na sebi tuniko. Po desetem prizoru, ko so ga vojaki slekli, je njegovo telo v svoji goloti obravnavano povsem drugače: je precej manjše in kompaktno. Za datacijo križevega pota še v 18. stoletje govori tudi edini lik v sodobnih oblačilih: Veronika, ki na 6. postaji podaja Kristusu prtič; njen v konico podaljšan životec obleke je še povsem baročna ostalina.


Mojca Jenko je v predstavitvi sakralnih spomenikov planinske župnije v zborniku Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici, ki je izšel leta 2009, pozornost posvetila tudi križevemu potu ter pri dataciji dopustila zelo širok razpon, skoraj stoletje in pol: »…Za postaje s pasijonskimi motivi pa je težko določiti čas nastanka, saj anatomsko šibke razpotegnjene figure upodobljencev ter arhitekturno in krajinsko okolje, v katero so le-te postavljene, ne izdajajo dovolj tipičnih značilnosti, da bi z gotovostjo lahko trdili, da so delo manierističnega slikarja poznega 17. stoletja ali morda podobarja šibkega znanja iz prvih desetletij 19. stoletja


Zanimiv pa je podatek, objavljen v knjižicah o Planinski gori (1995, 2013) Tanje Žigon, povzemajoč tipkopis Planina Simone Filipič, ki temelji na pripovedovanju Janka Katerna in ki lahko že sam po sebi precej zoži časovni okvir. Leta 1904 rojeni Planinčan je zaslužen za ohranitev marsikatere zgodbe, ki je včasih krožila med ljudmi, njegove rokopisne zapise pa hrani Notranjski muzej v Postojni (Čuk 2017). Mdr. je vedel povedati, da so ljudje pravili, da je križev pot na Planinski gori naslikal kartuzijanec iz samostana v Bistri, torej v tistem času edinega kartuzijanskega samostana na Kranjskem, ki je bil tako kot mnogo drugih po odloku cesarja Jožefa II ukinjen leta 1782.


V Bistri je sredi šestdesetih let 18. stoletja postal prior Bruno Ortner in bil hkrati tudi njen zadnji predstojnik. Rodil se je okoli leta 1722 v Innichenu na Tirolskem, umrl pa 4. januarja 1800 v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem, kamor je po razpustitvi kartuzije odšel kot ekspozit in kjer je bila leta 1789 ustanovljena župnija katere prvi župnik je postal.


Čut za umetniško ustvarjanje je prinesel od doma z rodne Tirolske (Lavrič 1985). Predvsem se je ukvarjal z rezbarjenjem – omenimo npr. signirano mizico, ki jo hrani Tehniški muzej Slovenije, opremo v cerkvi sv. Lenarta v Črnem Vrhu, korne klopi iz župnijske cerkve v Hotedršici (Resman; leta 2020 z izjemo treh stranskih stranic uničene; Kermavnar). Kot kipar se izmika natančnejši opredelitvi; v župnišču in mežnariji v Črnem Vrhu je Marijan Marolt (1929) še videl več rezbarij in kopij, ki so veljale za Ortnerjevo delo, žal pa so jih med vojno uničili Nemci, v Marijini kapeli se je ohranil lesen Križani. Bil pa je tudi priznan slikar, in sicer tudi zunaj redovne skupnosti (Lavrič 1985, 2012, Košak). Žal se njegove slike niso ohranile, tako tudi ne v kroniki diskalceatskega samostana na Ajdovščini v Ljubljani omenjeni sliki sv. Avguština in sv. Monike iz leta 1757 (Vrhovnik, Lavrič 2012).


Ob razpustitvi bistriškega samostana je skupaj z vladno komisijo takoj zatem Ortner opravil popis inventarja. Večji del premoženja, tako nepremičnine kot oprema, je bil prenesen na Kranjski verski sklad, del slikarske opreme rezidenčnih prostorov kartuzije, ki ni bila osebna last prelata in redovnikov, pa se je skupaj z nekaterimi drugimi premičninami še istega leta znašel na licitacijah.


V Arhivu Slovenije ohranjena licitacijska zapisnika, potrjena 4. avgusta 1782 v Ljubljani, sta pomembno izhodišče za raziskovanje usode na dražbi prodanih slik, saj navajata imena kupcev, med katerimi je bil tudi Ortner. Poleg slik je odkupil več kosov pohištva (Košak). Zanimiva je tudi notica literarnega zgodovinarja Joža Glonarja v Zborniku za umetnostno zgodovino leta 1925, ki je objavil popis in opis (v italijanščini) 14 slik, ki so jih ob razpustu kartuzije zasegli pri prelatu Ortnerju.


Tina Košak, ki je raziskovala bistriški inventar, je iz zapisnika licitacije v Bistri razbrala, da je največ slik odkupil vikar v Planini (ne specificira, za katero Planino gre) Štefan Urbas. Manj kot deset goldinarjev je odštel za domnevno upodobitev Večerje v Emavsu, eno od slik sv. Hieronima, enajst manjših slik iz sobe ob stari foresteriji, sedem upodobitev kreposti, podobno figuralno upodobitev iz iste sobe in pet slik kartuzijanov. Košakova zaključi, da nobene od slik, ki jih je pridobil Urbas, ni bilo mogoče identificirati med gradivom, ki je bilo ob pripravi umetnostne topografije Upravne enote Ajdovščina (2010) v cerkvah in župnišču planinske župnije in da so bile torej Urbasove slike, če so se ohranile, verjetno prenesene kam drugam. Dalje pojasnjuje, da je imela kartuzija Bistra v Planini nad Ajdovščino posesti že od 15. stoletja in da je leta 1737 v tamkajšnji cerkvi sv. Kancijana nastavila kaplana, po razpustu samostana pa da je cerkev delovala kot lokalija, od 1785 kot kuracija, 1892 pa je končno postala župnija.


Vendar je tako sklepanje v osnovi zgrešeno, ker ne gre za Planino nad Ajdovščino. Štefan Urbas je bil namreč vikar v Planini pri Rakeku, in sicer med letoma 1776 in 1787 (Dolinar). Logično torej je, da omenjenega gradiva ne more biti med topografsko popisanim v župniji Planina nad Ajdovščino.


Vikariat Planina pri Rakeku (župnija od 1848) je bil podrejen župniji Cerknica. Cerkniška župnija je bila že v 14. stoletju pridružena kartuziji Bistra pri Vrhniki, kar je formalno izpeljal oglejski patriarh Ludvik della Torre (vendar do uresničitve ni prišlo takoj in bistriški redovniki na fari še dolgo niso mogli uveljaviti svojih pravic; to se je zgodilo šele 1618., ko je nadvojvoda Ferdinand II. župnijo podelil samostanu) in samostan je v Cerknici imel posesti ter nastavljal tudi cerkniške vikarje (Dolinar, Höfler).V gradiču na Loškem, »v najprijaznišem kraji cerkniške okolice«, kot je leta 1863 v knjižici Cerknica in njena okolica. Prijatlom v spomin zapisal nabožni pisatelj in duhovnik Andrej Likar, pa so zlasti po­leti bistriški priorji (prelati) tudi bivali.


In zagotovo je bil tam tudi Ortner. V Likarjevem času je bil kraj že opuščen, »kjer je bil nekdaj prijeten kraj, je zdaj žalostna pustota«, prizaneseno je bilo le razpelu: »Samo Bogu je še prizanesla razdiravna roka, to je: sv. razpelu (britki martri), ki še zdaj stoji kmalu pod gradičem pri prelatovi poti proti Cerknici. To razpelo je pa tudi res mojstrsko delo podobarstva. Izvrstno izrezljana podoba iz hrastovega lesa je nad 4 čevlje visoka. Pravijo, da jo je rezljal nek Kartuzijan v Bistri«. Nedvomno je govor o Brunu.


Glede na zapisano ne bi bilo presenetljivo, če bi bil tudi avtor križevega pota na Planinski gori bistriški opat Bruno Ortner, ki se je s planinskim vikarjem zagotovo po službeni dolžnosti, če ne tudi drugače, srečeval v Cerknici. Čas nastanka križevega pota po razpustitvi samostana pride manj v poštev, ker je bil Bruno takrat že v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem in polno zaposlen s krasitvijo tamkajšnjega svetišča. Nenazadnje o »kartuzijancu iz samostana v Bistri«, sicer ne konkretno o Brunu, govori ljudsko izročilo; kot nas učita zgodovina in izkušnje, je v njem skoraj praviloma zrno resnice. Žal primerjalnega slikarskega gradiva ni, kot rezbar pa je izoblikoval izrazito sloko Kristusovo telo v ostrem rezu, ki se po ohranjenih mizarskih izdelkih kaže kot ena osnovnih značilnosti njegovega dleta (Lavrič). In izrazito sloko Kristusovo telo je tudi tisto, ki nam takoj pade v oči pri križevem potu na Planinski gori. Njegova atribucija Ortnerju glede na zapisano tako ostaja sicer domneva, a precej prepričljiva.



Literatura in viri


SBL. Bruno (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151598/, januar 2021); Simona Kermavnar, Poznorokokojske klopi iz župnijske cerkve v Hotedršici, pripisane bistriškemu priorju Brunu Ortnerju (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/za-vedno-izgubljene-poznorokokojske-cerkvene-klopi-bistriskega-priorja-bruna-ortnerja-v-zupnijski-cerkvi-v-hotedrsici.html,

marec 2021); Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre deß Herzogtums Crain, LaybachNürnberg 1689, 2, 8. knjiga, str. 716717; Andrej LIKAR, Cerknica in okolica. Prijatlom v spomin, Ljubljana 1863, str. 89; Jožef BENKOVIČ, Bruno Ortner, Venec cerkvenih bratovščin, 1, 1897, str. 8–9; Ivan VRHOVNIK, Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, Danica. Cerkveni časopis za slovenske pokrajine, 17. 6. 1904, str. 188–189; I. A. G. [Joža GLONAR], Slike v nekdanji kartuziji Bistri, Zbornik za umetnostno zgodovino, 5, 1925, str. 120; Marijan MAROLT, Dekanija Vrhnika. Topografski opis, Ljubljana 1929, str. 77, 271 (Umetnostni spomeniki Slovenije, 2); Anica LAVRIČ, Rezbarsko delo Bruna Ortnerja, Loški razgledi, 32, 1985, str. 27–32; Angelos BAŠ, Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana 1992; Tanja ŽIGON, Planinska gora s prevodom v italijanski jezik. Planinska gora con traduzione in lingua italiana, Logatec 1995, str. 13; Janez KEBE, Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje, Ljubljana 1996, passim; Jože MlLINARIČ, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001; France M. DOLINAR, Župnija Planina nekoč in danes. Župnija sv. Marjete v Planini pri Rakeku do druge svetovne vojne, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 91104; Mojca JENKO, Sakralna dediščina župnije Planina pri Rakeku, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 115133: 130; Helena SERAŽIN, Planina, v: Upravna enota Ajdovščina. Občini Ajdovščina in Vipava, 1 (ur. Helena Seražin), Ljubljana 2012, str. 351366; Ana LAVRIČ, Oprema cerkve in samostana bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, str. 21–55: 31; Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 2013; Tanja ŽIGON, Zgodba romarske cerkvice na Planinski gori (La storia del santuario sul Planinska gora), Planina pri Rakeku 2013, str. 23, 39; Blaž RESMAN, Kiparstvo, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman; Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), Ljubljana 2014, str. 19; Tina KOŠAK, Slikarska oprema kartuzije Bistra v 18. stoletju po samostanskih inventarjih, Acta historiae artis Slovenica, 21/1, 2016, str. 7–37; Alenka ČUK, Pozdrav s Planinske gore, Postojnski prepih, november 2017, str. 40.





Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi