Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

Od Solkana do Brežic: opomba k ograji solkanskega železniškega mostu

Simona Kermavnar

 

Monumentalni kamniti železniški most čez reko Sočo v Solkanu (EŠD 673)[1] pri Novi Gorici je med letoma 19041906 zgradilo dunajsko podjetje Brüder Redlich & Berger po načrtih strokovnjakov avstrijske inženirske šole (Rudolf Jaussner, Leopold Oerley) v sklopu gradnje t. i. Bohinjske proge,[2] ki je bila najhitrejša povezava avstro-ogrske monarhije z morjem, Trstom. Lok mostu je bil največji kamniti lok iz rezanega kamna na svetu. Med 1. svetovno vojno (1916) je avstrijska vojska ob umiku iz bitke na soški fronti ta lok razstrelila, konec vojne je bila na mostu zgrajena začasna jeklena konstrukcija Roth-Waagner, 1927 pa so Italijani most ponovno zgradili v nekoliko spremenjeni obliki.

Po celi dolžini ga z izjemo osrednjega dela obdaja še prvotna ograja v obliki litoželeznih, med seboj s po tremi cevmi povezanih stebričev z elegantno ukrivljenim zaključkom. Več jih je pri vrhu signiranih R. PH. WAAGNER WIEN. Osrednji del ograje je leta 1916 padel v Sočo, leta 1999 in letos pozimi pa so potapljači iz Društva za podvodne aktivnosti Soča iz Nove Gorice nekaj njegovih kosov potegnili na plano. Hranijo jih v depoju Goriškega muzeja v Ajdovščini in so zdaj v fazi restavriranja. En stebrič je tudi signiran, in sicer prav tako R. PH. WAAGNER WIEN.

Celotno ograjo je nedolgo tega Gorazd Humar[3] povezal z Ottom Wagnerjem (18411918) oz. njegovim ateljejem. Wagner je bil najpomembnejši avstrijski arhitekt na prelomu 19. v 20. stoletje ter začetnik in glavni akter dunajske secesije. Njegov učenec je bil tudi Jože Plečnik.

Na solkanskem mostu sta bili torej uporabljeni dve vrsti litoželeznih ograj, enostavnejši model ob straneh in kompleksnejši s stiliziranimi lovorovimi venci v osrednjem delu. Oba tipa pa sta bila enako signirana (R. PH. WAAGNER WIEN). Detajl takih vencev je bil arhitektu Ottu Wagnerju zelo ljub, predstavljal naj bi tudi zmago art nouveau-ja  nad historicizmom. Uporabil ga je na mostu Radetzkega na Dunaju in drugje.

Fragmenti osrednjega dela ograje solkanskega mostu so bili očitno identični Wagnerjevim secesijskim ograjam, ki jih lahko vidimo na Dunaju vzdolž Donavskega kanala[4] (sig. prav tako R. PH. WAAGNER WIEN). Leta 1893 je namreč Wagner dobil zelo pomemben projekt na področju dunajske infrastrukture, kar ga je ustoličilo kot najbolj vplivnega avstrijskega arhitekta dobe. Naslednje leto je prevzel nadzor nad konstrukcijo nove dunajske mestne železnice (Wiener Stadtbahn; 18941901) ter nad regulacijo kanala Donave in reke Wien. Postal je odgovoren za vse umetniške in tehnične odločitve, vezane na projekt.[5]

Omenjena signatura R. PH. WAAGNER pa se navezuje na nasledstvo podjetja in livarne, ki jo je osnoval inž. Rudolf Philip Waagner († 1888).[6] Sredi šestdesetih let 19. stoletja ustanovljeno podjetje je kmalu zaslovelo po svojih kvalitetnih izdelkih (livarna je mdr. oskrbela tudi našo prvo muzejsko stavbo, sedanji Narodni muzej, z litoželezno ograjo).[7] Že sam Waagner se je ukvarjal z železnimi konstrukcijami in mostovi, še zlasti pa delniška družba Aktien-Gesellschaft R. Ph. Waagner L. und J. Biró & A. Kurz, ki je nastala na začetku 20. stoletja z združitvijo treh.[8] Skupaj z ing. Friedrichom Rothom so zasnovali tudi t. i. Roth-Waagner sistem, pri katerem gre za montažno jekleno rešetkasto konstrukcijo. Solkanski most je bil po delnem uničenju med prvo vojno dan ponovno v uporabo leta 1918 prav z uporabo tega sistema.[9] Podjetje je pri nas sodelovalo npr. pri gradnji t. i. Starega mostu čez Dravo v Mariboru (19091913, arh. Eugen Fassbender).[10]Razmah Waagnerjevega in Birójevega podjetja se je začel s sodelovanjem pri pomembnih stavbah na Dunaju, tudi za svetovno razstavo leta 1873, Josef in Ludwig Biró sta tudi veliko sodelovala pri gradnji mostov za dunajsko mestno in državno železnico.[11]

Humar je, kot rečeno, z Ottom Wagnerjem povezal tudi med seboj enaki ograji na še obstoječem solkanskem mostu in na leta 1945 uničenem železniškem mostu v Ajbi ob Kanalu na Soči (od ograje tudi ni nič ostalo). Slednji je veljal za najdaljši kamnit most na železnicah v avstro-ogrski monarhiji.[12] Humar nadaljuje: »Po mojem vedenju sta Wagnerjevo ograjo med vsemi železniškimi mostovi imela samo solkanski most in most v Ajbi. To dejstvo nam pove, da sta oba mostova bila očitno uvrščena v višji kategorični razred kot ostali železniški mostovi v močno razvejanem železniškem sistemu železnic Avstro-Ogrske«.[13] Trdi tudi, da je »Solkanski most še edini most v Sloveniji, na katerem se je ohranila ta Wagnerjeva ograja«.[14]

Vendar to ne drži. Vsaj zelo dolga ograja, ki povezuje rečna mostova čez Krko in Savo v Brežicah[15] ob betonski mostni konstrukciji s cestiščem, ki premošča poplavno ravnico, je namreč identična solkanski in stebriči imajo tudi enake signature (pobarvana je svetlo modro, kar je v danem kontekstu precej sporno, a ta problematika presega tu zastavljeni okvir). In zagotovo je tovrstnih ograj v Sloveniji še kar nekaj. S tem pa postane problematična tudi Humarjeva trditev, da sta bila solkanski most in most v Ajbi »očitno uvrščena v višji kategorični razred kot ostali železniški mostovi v močno razvejanem železniškem sistemu železnic avstro-ogrske države«.

Na to in druga nerazrešena vprašanja pa bo verjetno odgovorila razstava, ki jo pripravlja Goriški muzej za to jesen.


[1] Gorazd Humar, Kamniti velikan na Soči. Most čez Sočo pri Solkanu – most z največjim kamnitim lokom na železniških progah na svetu, Nova Gorica 1996; Igor Sapač, Solkan pri Novi Gorici: Železniški most čez Sočo, v: Igor Sapač in Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (ur. Igor Sapač), Ljubljana 2015, str. 617; Ernesta Drole, Solkanski most, v: Mostovi (ur. Damijana Slabe), Ljubljana 2018, str. 222226 (Naša dediščina).

[2] Gl. katalog razstave Življenje ob železni cesti. 100 let bohinjske proge (ur. Karla Kofol), Tolmin 2006.

[3] Gorazd Humar, Most v Ajbi – velikan med kamnitimi mostovi, ki ga ni več/The Ajba Bridge – a Giant among stone Bridges that no longer exists, Gradbeni vestnik, marec 2022, str. 7081.

Novica je bila objavljena že prej tudi v več časopisih in spletnih medijih, npr. tudi Ana Jurc, Kako je veliki avstrijski arhitekt Wagner dobil edino naročilo v naših krajih, Solkanski most? (https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/kako-je-veliki-avstrijski-arhitekt-wagner-dobil-edino-narocilo-v-nasih-krajih-solkanski-most/611371, junij 2022).

[4] Gl. Eric Schlöss, Die Wiener Stadtbahn. Wiental- und Donaukanallinie, Beitrage zur Stadtforschung, Stadtentwicklung und Stadtgestaltung, Band 19, Wien 1987, str. 1415.

[5] Gl. Hans Peter Pawlik, Josef Otto Slezak, Wagners Werk für Wien. Gesamtkunstwerk Stadtbahn, Wien 1999.

[6] Waagner, Rudolf Philipp, Österreichisches Biographisches Lexikon

(https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_W/Waagner_Rudolf-Philipp_1826_1888.xml, maj 2022).

[7] Simona Kermavnar, Litoželezna ograja, ki je bila včasih del opreme Kranjskega deželnega muzeja (sedaj NMS) v Ljubljani (https://www.mojaobcina.si/ljubljana/novice/litozelezna-ograja-ki-je-bila-vcasih-del-opreme-narodnega-muzeja-slovenije-v-ljubljani.html, junij 2022).

[8] Torej Waagnerjevega, Birójevega in Kurzovega. Waagner Biro bridge construction-150 years of experience in bridge construction (http://www.waagner-biro.at/CDA/main/DE/BB/Unternehmen/Geschichte/index%2Cmethod%3Dmain.html, junij 2022).

[9] Humar 1996, n. d., str. 7779

[10] Sabina Lešnik, Stoletni mariborski Glavni most. Gradnja 19091913, otvoritev 23. avgusta 1913, spremembe na mostu. Predstavitev fotografskega gradiva iz fondov in zbirk Pokrajinskega arhiva Maribor, Maribor 2013; Dean Damjanovič, Stari most čez Dravo (Mostovi, Ljubljana 2018, str. 129134).

[11] Waagner Biro bridge construction-150 years of experience in bridge construction (http://www.waagner-biro.at/CDA/main/DE/BB/Unternehmen/Geschichte/index%2Cmethod%3Dmain.html, junij 2022).

[12] Gorazd Humar, Most v Ajbi – velikan med kamnitimi mostovi, ki ga ni več/The Ajba Bridge – a Giant among stone Bridges that no longer exists, Gradbeni vestnik, marec 2022, str. 7081: 70.

[13] Humar 2022, n. d., str. 78.

[14] Prav tam.

[15] Gl. Igor Sapač, Brežice: Most: Mostova čez Savo in Krko, v: Igor Sapač in Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (ur. Igor Sapač), Ljubljana 2015, str. 377378; Judita Podgornik Zaletelj v zgoraj navedeni publikaciji o mostovih (Mostovi, Ljubljana 2018, str. 4954). Nobeden od obeh avtorjev Waagnerjevega imena (signatur) sicer ne navajata.

 

 


 

Oglejte si tudi