Leta 1868 so v Idriji po naročilu župana Karla Höchtla (Hochtl) ob sedanji Lapajnetovi ulici pred vhodom v prebiralnico in drobilnico rude, t. i. Bašerijo, podrto 1966, postavili litoželezen vodnjak v obliki stebrastega pitnika (nem. Brunnenständer). Na vrhu je bila figura rudarja, ki pa je prvotno najverjetneje stala neposredno na tleh ali na kašnem podstavku, podobno kot lahko še danes vidimo pri Valvasorjevem vodnjaku v Višnji Gori, v osnovi zelo podobnem, a nekoliko mlajšem (1872). Tam sta poleg osrednjega stebrnega dela nameščena litoželezna zbiralnika za vodo v obliki vaz in podobno je bilo najverjetneje tudi v Idriji. Oba vodnjaka sta bila namreč ulita v isti livarni, in sicer v Dvoru pri Žužemberku (Hof in Krain). Leta 1795 ustanovljeni obrat je deloval do 1891 in bil največja livarna v vsem južnoalpskem prostoru in edina na našem ozemlju, ki se je bavila s t. i. umetniškim livom.
Osrednji del obeh vodnjakov je zasnovan kot osemkoten steber z izlivkami, višnjegorski z dvema, idrijski s štirimi, v obliki stiliziranih ribjih glavic, ki izraščajo iz konzolic, oblikovanih kot perforirani akantovi listi. Vogali stebra so poudarjeni z izstopajočimi pasovi, krona ga širok venec listovja. Na vrhu stoji v Idriji celopostavni kip rudarja s krampom v desnici in kladivom v levici, v Višnji Gori pa kip Janeza Vajkarda Valvasorja. Slednji je bil ulit po modelu, ki ga je izdelal kipar Franc Ksaver Zajec in ga hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Spodnji del vodnjaka v Idriji je bil v preteklosti odstranjen in zamenjan s kamnitim. Čašo je izdelal najverjetneje cerkljanski kamnosek Jakob Kokalj (1857–1936) iz Gorenjih Novakov.
Vodnjak stoji od leta 1996 na Scopolijevem trgu pred Švico (Kosovelova 8), stavbo, ki so jo leta 1995 zaradi slabega stanja podrli in še istega leta znova sezidali.
Kot sem zapisala pred časom, se je dvorska livarna pri konkretnih dveh vodnjakih-pitnikih zgledovala po katalogih slavne in vplivne Salmove livarne v Blanskem na Moravskem, in sicer po risbi pitnikov št. 8 oziroma 19. Med seboj se modela razlikujeta le po velikosti in teži (prvi tehta 300 in drugi 232 kg). Sodelovanje med livarnama ni bilo zgolj poslovno, pač pa so bili lastniki, knezi Auerspergi oziroma Salmi, tudi sorodstveno povezani.
Da pa ni šlo za prenos modelov in vzorcev le preko katalogov, temveč so bili tovrstni moravski pitniki pri nas tudi fizično prisotni, je dokaz odlično ohranjen primerek skupaj z vazo na Raki pri Krškem v neposredni bližini župnijske cerkve sv. Lenarta, ki v strokovni literaturi pa tudi sicer še ni bil predstavljen. Povsem se ujema z risbo modela št. 19 v Salmovem katalogu in gre torej za izdelek te livarne. V višino meri skupaj s pecljastim zaključkom ok. 213 cm, kar je 9 cm več, kot sicer lahko vidimo v katalogu. A tam je navedena mera brez aplike (zaključka), ki se je pač dodala poljubno po želji kupca.
Na spodnjem delu podstavka je nameščena ploščica z napisom CIS. A. KRÁL. DVORNÍ DODAVATEL PRVNÍ MORAVSKÁ TOVÁRNA NA VODOVODY A PUMPY ANT. KUNZ V HRANICICH. MORAVA. Ta se očitno nanaša na izvajalca vodovodne napeljave na Raki, kar potrjuje tudi pitnik pri hiši št. 17, na katerem kljub temu, da je močno poškodovan, še vedno lahko preberemo signaturo proizvajalca Antonína (Antona) Kunza.
Kunz se je leta 1883 priselil v Hranice na Moravskem, kjer je začel z izdelavo vodnih in vetrnih črpalk, od konca 19. stoletja so v tovarni proizvajali že celotne komunalne vodovodne sisteme. Šlo je za enega najpomembnejših proizvajalcev vodovodnih in črpalnih naprav v avstro-ogrski monarhiji. Z vodovodom so oskrbeli več kot tisoč krajev, izdelke so izvažali po skoraj celotni vzhodni in srednji Evropi, pa tudi v Turčijo, Sirijo in Egipt. Leta 1910 je Kunz zaradi treh ponesrečenih projektov napeljav vodovoda storil samomor.
