Logo MojaObčina.si

Logatec

JUTRI
8°C
-1°C
TOR.
7°C
-2°C
7109

Litoželezna pitnika pred Pupissovo hišo v Gornjem Logatcu in pri nekdanji kapelici sv. Jožefa v Dolnjem Logatcu

Avtorica prispevka: Simona Kermavnar

 

Logatec je dobil vodovodno napeljavo konec 19. stoletja. Kot je znano, je bil izvajalec del dunajsko podjetje Wagenführer; v zahvalo za naročilo je kraju poklonil litoželezni vodnjak z nimfo in svetilko na vrhu, ki še danes stoji na Čevicah, vendar zdaj brez lanterne. Izdelan je bil v slavni Salmovi livarni v Blanskem na Moravskem, takrat sicer že v lasti praške delniške družbe Akciová společnost strojírny/Maschinenbau-Aktiengesellschaft.

Pri križišču Cankarjeve ulice in Notranjske ceste so takrat postavili tudi litoželezen pitnik stebrnega tipa (nem. Brunnenständer, Druckständer) in neoklasicističnih oblik. V neposredni bližini je bila leta 1922 v spomin na doberdobske žrtve postavljena kapelica sv. Jožefa, ki jo je v notranjščini in na zunanjščini poslikal najverjetneje vrhniški slikar Simon Ogrin. Da je bila freska tudi na zunanjščini, in sicer v atiki, se da razbrati s fotografij, na to namiguje tudi zapis Logaškega vedeža »zares lepa kapela in tudi s krasnim pročeljem«.

 

Kot vidimo s fotografije, posnete približno takrat in objavljene v prispevku Gvida Komarja o spominski kapeli v letošnji septembrski številki Logaških novic, je bil pitnik podoben ali celo enak tistemu, ki še danes stoji pred  Pupissovo hišo ob Tržaški cesti v Gornjem Logatcu. Tam ga je dal konec 19. stoletja postaviti tedanji gornjelogaški župan Karel Puppis in po besedah njegovega vnuka Zvoneta je bila njihova hiša poleg župnišča prva, ki je bila priključena na vodovodno napeljavo v zgornjem delu kraja.

 

Pitnik v Gornjem Logatcu je, kakor rečeno, še danes na prvotnem mestu in v relativno dobrem stanju. Sestavljata ga gladek steber s kanelirano bazo, postavljen na visok osemkoten podstavek (katerega vsako stranico krasi v oval vstavljena rozeta, nad tem sta najprej kasetiran in nato širok profiliran pas), in zraven stoječ zbiralnik za vodo (nem. Brunnenstock, Brunnenschale) v obliki vaze na kaneliranem stebriču, ki se proti vrhu oži. Kapitel na stebru je kompozitnega tipa, tako da štiri volute izraščajo iz mesnatih akantovih listov, polja med njimi pa krasi na vsaki strani po en pahljačast suličast list; čisto na vrhu je krogla, t. i. artičoka. Steber je na sredini predeljen z obročkom, tu je nameščena z akantovimi listi okrašena pipa.

 

Pitnik v Dolnjem Logatcu pa ni imel take sreče in je lepšal prostor med župniščem, Cankarjevo ulico in Notranjsko cesto le dobri dve desetletji. Že 1926 se je župan Gabrijel Oblak odločil ‒ in pri tem angažiral brata Cirila (1905‒1928), študenta arhitekture na ljubljanski tehniki v okviru Plečnikovega seminarja ‒ , da se komaj postavljena kapelica sv. Jožefa preoblikuje v kapelo, posvečeno spominu na domačine, padle v 1. svetovni vojni. Pred fasadni del je bila prizidana arkadna lopa, pri čemer je bila uničena freska na zatrepu, odstranjena je bila litoželezna ograja okoli kapelice in tudi litoželezni pitnik zraven. Ciril Oblak je sicer ostri poseg v obstoječe stanje skušal omiliti in ohraniti vsaj spomin nanj z načrtom za pitnik, tokrat kamnitim. Ta stoji danes pod arkadami kapele/spomenika padlim, kar glede na profano funkcijo pitnikov in pietetni status objekta dejansko učinkuje nekoliko bizarno.

 

V tem kontekstu pravzaprav lažje razumemo zelo odklonilno razpoloženje nekaterih Logatčanov proti novogradnji, med katerimi je bil tudi Franc Mihevc, pisec Spominov logaškega vedeža (1937): »Ko so se pod vodstvom župana Oblaka v letu 1928 izmislili nabaviti spomenik vojno padlim rojakom in so potem v letu 1928 postavili prednjo ono stavbo, ki je bolj podobna kacemu kozolcu kakor pa kaj tacemu, kar bi pristajalo za ta kraj in s tem se je lepa kapela popolnoma pokvarila. Nič ni pomagalo komu ugovarjati, pa je bilo konec.«

 

Pri litoželeznih predmetih, tako tistih umetniškega liva kot povsem funkcionalnih, je pomembna lastnost tudi kompatibilnost. To pomeni, da je bil končni izdelek lahko sestavljen v trgovini glede na kupčevo željo. Zato v katalogih livarn večkrat vidimo izdelke, ki se v določenih segmentih povsem ujemajo s tistimi s terena, celota pa sicer ne. Tak je tudi gornjelogaški pitnik. Spodnji del je zelo podoben pitniku, ki je razstavljen v muzeju litega železa v mestu Longhiano (Museo Italiano della Ghisa) v Italiji. Kot je zapisano v muzejski predstavitvi eksponata, gre za izdelek nemške livarne Bopp & Reuther v Mannheimu, model je bil oglaševan sicer tudi v katalogu livarne. Tovrstni pitniki so bili zelo priljubljeni v Trstu, saj jih še danes srečamo na več lokacijah (Ponterosso, Via Biasoletto, Piazzetta Tor Cucherna). Po drugi strani pa se zlasti kapitel in »artičoka« nad njim ter zraven stoječa vaza Pupissovega pitnika in drugih tu naštetih primerov iz Italije med seboj razlikujejo, povsem pa se kapitel na gornjelogaškem ujema s pitnikom iz kraja Oberwittighausen (Ringstrasse 3) v zvezni deželi Baden-Württemberg, kjer je v okolici tudi sicer še nekaj podobnih primerkov. Dalje, pri pitniku v Oberwittighausnu, ki je vpisan tudi v nemški Register nepremične kulturne dediščine, se zraven stoječa vaza s štirimi mesnatimi akantovimi listi na stebriču povsem ujema s pitnikom iz muzeja v Longhianu in omenjenimi tržaškimi primerki. Krog je tako sklenjen in provenienca gornjelogaškega (in najverjetneje tudi uničenega dolnjelogaškega) pitnika je s tem razvozlana. Z veliko mero gotovosti lahko rečemo, da je bil izdelan v livarni Bopp & Reuther v Mannheimu, katere začetki segajo v leto 1872, ko sta trgovec Carl Reuther in mehanik Carl Bopp začela s proizvodnjo predvsem izdelkov, povezanih z vodovodnimi napeljavami.

 

Pupiss, ki je bil furlanskega rodu, se je v Trstu zagotovo večkrat mudil in bi nakup lahko opravil tam, saj so bile tržaške trgovine veliko bolje založene s tovrstnimi izdelki kakor naše. Tudi sicer se je mesto v 19. stoletju kot najpomembnejše trgovsko pristanišče avstrijske monarhije močno trudilo izboljšati življenjske razmere meščanov in zaledja, k čemur je sodilo tudi nameščanje številnih javnih vodnjakov in pitnikov, med katerimi je bilo zlasti veliko litoželeznih.

 

Slikovno gradivo

1. Gornji Logatec, litoželezni vodnjak pred hišo Tržaška c. 97 (foto: Simona Kermavnar)

2. Fotografija Dolnjega Logatca med Notranjsko c. in Cankarjevo ul. z nekdanjo kapelico sv. Jožefa in litoželeznim pitnikom, 1922 t. p. q., 1928 t. p. q. n. (Arhiv Knjižnice Logatec)

3. Oberwittighausen, Ringstrasse 2, litoželezni pitnik (vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/c7/Gusseiserner_Brunnenstock_mit_Schale%2C_19._Jahrhundert_.jpg, oktober 2018)

4. Oberwittighausen, Ringstrasse 2, zgornji del stebriča s kapitelom in t. i. artičoko (vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/c7/Gusseiserner_Brunnenstock_mit_Schale%2C_19._Jahrhundert_.jpg, oktober 2018)

5. Trst, trg Ponterosso, litoželezni pitnik, spodnji del in zbiralnik za vodo (foto: Bojan Klemenčič)

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!