Pisatelj in duhovnik Janez (Ivan) Podboj se je rodil 17. decembra leta 1848 v Ribnici. V SBL in spletnem biografskem leksikonu znanih osebnosti slovenskih pokrajin in Slovencev (Obrazi slovenskih pokrajin – OSP) preberemo, da se je v Ribnico iz Planine preseli njegov oče. Kot je zapisal Podboj v svoji predstavitvi ob nastopu službe župnika v Planina pri Rakeku 29. novembra 1888 (nasledil je dolgoletnega župnika Franca Riharja) v župnijski kroniki, se je iz Planine v Ribnico preselil že njegov ded: »Stari oče novega župnika J. Podboja je bil Anton Podboj, rojen 9. januarja 1766 v Dolenji Planini, pozneje priženjen v Ribnico na h. št. 25, kjer je umrl kot mesar in posestnik, obče spoštovan. Želja sina njegovega Janeza, naslednika v mesarstvu in posestvu, je bila, da sin istega imena – duhovnik – pride za župnika v faro, kjer je bil doma njegov oče, oziroma župnikov stari oče.«[1]

Leta 1872 je končal študij bogoslovja ter nato služboval kot kaplan v Vipavi, Logatcu (1872–1874), Št. Vidu pri Stični, med 1884 in 1888 je bil lokalist v Št. Petru na Krasu (danes Pivka), potem pa do 1902 župnik v Planini ter med 1902–1909 v Dolenjskih Toplicah. Po upokojitvi je krajši čas preživel pri usmiljenih bratih v Kandiji pri Novem mestu, kjer je 6. februarja 1910 umrl. Nagrobni spomenik (skupaj s starši) je na pokopališču v Hrovači pri Ribnici.[2]

Podboj je bil poljudni pisec podlistkov, kratkih šaljivih povesti, ribniških smešnic in prigodnic, ki jih je navadno brez podpisa objavljal v Zgodnji danici, Slovencu in drugje. Pripisano mu je avtorstvo priljubljene Ribniške himne - Sm Ribenčan Urban, ki jo je prvi zapisal in objavil v reviji Vrtec leta 1903.[3]

Bil je vsestransko dejaven v raznih društvih, politik in nepogrešljiv govornik na številnih shodih.[4] Aktiven je bil tudi v Čitalnici, ki so jo v Planini ustanovili 28. decembra 1889; z govorom pred okoli 100 ljudmi je v njej nastopil 5. februarja 1893,[5] govoril je o »potrebi pravega razmerja med delom in počitkom, opravilom in razvedrilom«.[6]

V svojih zapisih v kroniki se Podboj ni držal le okvirov župnije, pač pa se je zelo pogosto dotaknil aktualnih tem in dogodkov širše, še posebej ga je zanimala kot rečeno tudi politika, tako domača kot tuja. 

Leto 1897 se je vremensko gledano začelo izredno lepo, novoletni dan je bil »krasen«. Šestega januarja je še 35 planinskih župljanov (Matevž Krmavnar iz Laz št. 39 z družino, Jakop Rigler iz Laz, Jakop Molek in Jakop Tegelj iz Gornje Planine, več fantov in deklet, pa tudi šest šolarjev) odšlo v Brazilijo; pred slabimi tremi tedni je tja odpotovalo že 31 Planinčanov.

Drugega februarja je »v Ajacciu na Korziki na Francoskem umrl princ Erny Windisch-Graetz, narmlajši sin kneza Hugona in kneginje Matilde roj. Radziwill, 24 let star – za jetiko. Bil je prepeljan v Haasberg in 15. februarja položen v grobnico. Slovesen pokop pa je bil šele 4. marca«. O veličastnem pogrebu princa Ernesta je takoj naslednji dan pisal časopis Slovenec, [7] kar je Podboj tudi zabeležil.

Devetega in 10. februarja so bile državnozborske volitve, prejšnjemu državnemu zboru je namreč potekla šestletna doba: »Volila je 9. 2. prvikrat nova V. ali splošna kurija, v kateri volijo vsled postave 14. 6. 1896 št. 169 vsi avstrijski državljani moškega spola, 24 let stari in nekaznovani; od graščaka do poslednjega nemaniča. Volila je sedaj še stara občina z Uncem in Rakekom. Vabljeni so bili skoraj soglasno s 66 glasovi: Reismüller inšpektor, župnik podboj iz Planine in Klemenc iz Unca, posestnika Andrej Modic iz Rakeka (5) in Anton Matičič (43), pa Jakop Kermavnar iz Laz in Anton Kunc iz Grčarevca. Drugi dan (za IV. kurijo (kmečke občine) so bili voljeni s 53 glasovi isti pa še Jernej Benčan iz Gor. Planine kot osmi. Tisti, ki so volili drugi dan, namreč kot davkoplačevalci so smeli voliti tudi v V. kuriji«.

Desetega marca je bil na volitvah poslancev nove V. ali splošne kurije za državni zbor izvoljen dr. Evangelist Krek, takrat profesor bogoslovja v Ljubljani, 15. marca pa so potekale volitve v Kmečkih občinah. Na Notranjskem je bil izvoljen duhovnik, politik in časnikar dr. Ignacij Žitnik (1857–1913). Dan prej je bil v Planini volilni shod v gostilni g. Jakoba Ziherla v Dolnji Planini 159, kjer je dr. Žitnik predstavil svoj program; zbralo se je okoli 60 mož, popis shoda je bil predstavljen (kot je v kroniki pripisal Podboj) tudi v Slovencu.[8]

Maja so »svetniki ledniki zopet enkrat hoteli potrditi svojo veljavo«. 12. maja na god sv. Pankracija je začelo snežiti in je snežilo cel dan, »po Gorenjskem so morali snežni plugi železniški tir trebiti. Debel sneg je zapadel na Koroškem, Tirolskem, G. Avstrijskem.«

Sedemnajstega maja »umrl je v Studenem nagle smrti g. Valentin Bernard, župni upravitelj. Bil je 27 let in pol dušni pastir v tem stranskem kotu Notranjske, obče spoštovan. Za čas praznote morata oskrbovati v duhovnem oziru studensko župnijo duhovnika v Planini […].«

Istega dne je v Bad Wörishofnu na Bavarskem umrl »svetovno znani in slavni hidropat, župnik Sebastian Kneipp, veliki dobrotnik človeštva po svoji zdravilni metodi in popularnih knjigah, kjer uči preprosto in naravno živeti in z mladega utrjevati se. – Tudi župnik planinski J Podboj je bil meseca junija 1896 pri Kneippu ter je v podlistkih časopisa Slovenec popisoval tamkajšnje zdravilišče«.

Potovanje in bivanje v Bad Wörishofnu, ki je »jedno najbolj obiskanih zdravišč poleg Karlsbada in Marienbada, morda prekosi celo slavni Vichy«,[9] je Podboj torej predstavil v več (nepodpisanih) prispevkih z naslovom 'Iz Wörishofen-a' v podlistku Slovenca, in sicer od 25. junija do 14. julija 1896. Kot največjo vrednost tega kraja je videl to, »da se ti ni treba nikogar genirati. Celi dan lahko letaš bosonog in gologlav, hlače do kolen privihane; – nihče se na tem ne spodtika, ker vsi tako delajo!«[10] Z nastanitvijo v gostilni Pri sivem medvedu je bil prav zadovoljen: »snažna soba in postelja, dve električni luči v sobi, ena v sredi, druga pri postelji, kopališče v hiši, krasen salon in vrt in prav nizka cena. Električna razsvetljava je res vrhunec napredka v tej stroki: kako intenzivna svetloba in vendar mila, očem dobrodejna. Dasi mi šele peti križ leze na pleča, se vendar spominjam, kako sem kot otrok še s trsko svetil mojstru čevljarju, ki nam je prišel čevlje šivat. Petrolej je kmalu izpodrinil trsko, olje in svečo. Vse ga je bilo veselo, češ, to je svetloba, da se kaj vidi pri nji. Sedaj pa je že plin v kot postavljen, elektrika ga je prekosila. Ljubljančani imajo prav, da si preskrbe prej ko mogoče to moderno razsvetljavo, da predaleč ne zaostanejo […].[11]

Kneippovci so se najbolj veselili popoldanske ure, ko je imel g. prelat običajni govor – »originalni mož, kateri kakor nekdaj sv. Janez Krstnik v puščavi, oznanjuje razvajenemu, omehkuženemu svetu: Delajte pokoro, trezno in zmerno živite in dajte se obliti s curkom najhladnejše vode. […]. 'Vi ne veste – slovesno vzklikne Kneipp, kako močno vpliva jed in pijača, na človeka tudi v moralnem oziru'. Zatorej pozor, matere, odgovor boste dajale! Otrokom ne slaščič, ne mesa, ne opojnih pijač! […].«[12]

Pa če se vrnemo k Podbojevemu poročanju v kroniki. Sedemnajstega junija je kneginja Matilda Windisch-Graetz roj. Radziwill podarila farni cerkvi »krasno predoltarno pogrinjalo iz rdečega baržuna, zelo dragoceno.« Trinajstega in 14. septembra so se vršile občinske volitve za občino Planina. Prvi dan je volil III. volilni oddelek, II. in I. oddelek pa drugi dan. Podboj je skrbno zabeležil rezultate volitev. 

Voljeni so v III. razred s 53 glasovi: Odborniki: Primož Šarc (Dol. Planina), Franc Jernejčič (Laze), Jernej Urbas (Laze), Franc Širca (Gor. Planina), Jernej Benčan (Gornja Planina). Namestniki: Jurij Hrovatin (Laze), Miha Godeša (Gor. Planina), Franc Skvarča (Grčarevec).

V II. razred s 25 glasovi: Odborniki: Franc Martinčič (Malni), Anton Urbas (D. Planina št. 150), Janez Podboj župnik, Janez Klemenc (Jakovica št. 5), Jakop Kermavnar (Laze), Jernej Jernejčič (Laze). Namestniki: Štefan Rovan (Gor. Planina), Janez Tegel (Dol. Planina), Anton Kermavnar (Laze).

V I. razred s 6 glasovi: Odborniki: Anton Kovšca (Gor. Planina), Anton Hanusch (Haasberg), Jakop Zihrl (Dol. Planina), Janez Kolar (Dol. Planina 142), Gašper Kušlan (Laze), Anton Žigon (Grčarevec). Namestniki: Franc Dolenec (logar v Ravniku), Anton Petkovšek (Liplje), Franc Kobal (Jakovica).«

Od 15. septembra do 23. oktobra je potekala v župnijski cerkvi sv. Marjete obnova vseh treh oltarjev.[13] Delo je opravil podobar Franc Tončič[14] iz Kamnika za 500 goldinarjev. Podboj je še pripisal, da so bili zadnjič prenovljeni 1830.

Devetindvajsetega septembra je »presvetli cesar z odlokom podelil viteški križ Franc-Jožefovega reda blagor. g. Francu Reismüller-ju, nadzorniku posestev kneza Huga Windisch-Graetza v priznanje 50 letnega zvestega službovanja pri tej knežji rodbini. G. Reismüller je vstopil kot 17 leten mladenič v službo na graščini Jamništ na Češkem kot logarski adjunkt. Pozneje je prišel kot oskrbnik v Slatino pri Litiji, kmalu nato v Haasberg, kjer se je od službe rentmojster povzpel do narviše stopnje nadzornika vseh gozdov in posestev. Reismüller je l. 1830 rojen, torej 67 let star ter pri popolnem zdravju. Svečano pripetje križca je odklonil«. Reismüller je kljub omenjenemu dobremu zdravju kmalu zatem umrl (1901), pokopan je na planinskem pokopališču.[15]

Septembra je Planina ponovno dobila tudi svojega zdravnika, potem ko ga skoraj eno leto ni imela, ko je predhodni 6. novembra leto prej umrl: »Windisch-Graetzov telesni in okrajni zdravnik Julius Mayer, 72 let star. Umrl je nenadoma. Ker ga je tisti dan močno bolelo pri vranici, si je brizgnil morfij pod kožo. V tem je zaspal za zmeraj. Bil je spreten zdravnik…«. Novi deželni Okrožni zdravnik je postal »operater na ginekologični kliniki v Pragi dr. Karol Wisinger«.

Sedmega novembra je volil »novi občinski odbor za župana g. Antona Kovšca soglasno z 20 glasovi pričujočih odbornikov. Tudi liberalca Kremenšek in Fr. Martinčič sta zanj glasovala. Za svetovalce so izvoljeni Alojzij Gartner, Franc Martinčič, Anton Kušlan (št. 127) in čevljar Primož Šarc.« V zvezi z Ivanom Kremenškom na tem mestu povejmo le, da se je rodil 1860 v Lazah in umrl 1929 v Ljubljani. Pomembnim službam je 1898 sledilo imenovanje za vladnega tajnika pri deželni vladi v Celovcu, 1902 pa je bil imenovan za okrajnega glavarja v Logatcu, kjer je ostal šest let, 1908 je bil imenovan za vladnega svetnika pri deželni vladi v Ljubljani.[16]

Dvaindvajsetega novembra »je našel grajski ribič v reki Unec pod Ivanjim Selom utopljenca, ki je bil že močno objeden od rib in rakov ter je moral več tednov ležati v vodi. Kako je noter zašel, se ni moglo vedeti. Po zaznamku v delavski knjižici je bil to Matevž Lipušek, fara Špitalič v okraju Kamnik. Našlo se je pri njem nakej amerikanskih pisem. Morda se je vračal iz Amerike ter ponoči zabredel v vodo.«

Dvanajstega decembra je bil »Dan slovanske vzajemnosti, dan zgodovinsko zanimiv za politiko avstrijskih Slovanov. V slavnem poljskem kraju Krakovu so se sešli državni poslanci poljski, češki in jugoslovanski ter svečano proglasili politično slogo vseh cislitvanskih [nanašajoč se na avstrijski del avstroogrske države zahodno od reke Leithe; op. S. K.] Slovanov. Sklenili so zvezo, katera postane neporušljiv ščit in zmagovit meč narodnim in kulturnim pravicam slovanskih, v državnem zboru zastopanih narodov. Neomajna edinost, absolutna solidarnost se je manifestirala na sijajen način. Slovanska vzajemnost, toliko časa nedosežen ideal, je postala meso in kri. – Ni še dolgo tega, ko so bili Poljaki v vsaki parlamentarni večini, vodil jih je goli oportunizem, družili so se z narvečjimi nasprotniki slovanskih teženj. Nezaupanje do Poljakov je vladalo med druzimi Slovani; odrekalo se jim je vsako narodno čustvo, ker so iskali le svojih interesov. – Sedaj – danes – je to postalo drugače. Poljaki so se otresli zveze, ki jih je sramotila in postali glavni steber slovanske desnice v državnem zboru ter v Krakovu priredili prvi slovanski dan, dan prisrčnega pobratimstva Slovanov. Naj bi bila ta vzajemnost trajna ter v blagoslov slovanstvu in Avstriji!«

December je bil tako kot začetek leta 1897 vremensko lep in brez snega. 12. decembra »je bil v gozdu 'Raskovec' mej Logatcem in Vrhniko velik lov na srne. Padlo je 66 srn.«