Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
24°C
11°C
JUTRI
24°C
13°C
1879

K ikonografiji svetnikov v cerkvi sv. Barbare na Ravniku

Avtorica: Simona Kermavnar

 

 

V srednjem veku zgrajena cerkev sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici se prvič omenja v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti leta 1526. Najstarejši del današnje stavbe je prezbiterij, ladja s kapelama je mlajša, verjetno iz 2. polovice 17. stoletja in barokizirana v prvi polovici naslednjega stoletja. Véliki in levi stranski oltar sv. Florijana se omenjata v vizitaciji ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija iz leta 1631, desni (južni) pa leta 1743 zagotovo še ni stal, ker je vizitator zapisal, da ga soseska šele želi postaviti, posvečen naj bi bil sv. Frančišku Ksaverju; 1754. je že bil tam, posvečen imenovanemu svetniku.

 

Na oltarjih ravniške cerkve je bilo prvotno precej več kipov, kot jih vidimo danes. Nekaj jih je odstranilo že 19. stoletje in jih v atikah stranskih oltarjev nadomestilo s slikama, nekatere so takrat zamenjali z novejšimi, precej obrtniške izdelave. Natančneje bodo genezo oltarne opreme razkrila restavratorska dela, ki bodo v naslednjih letih potekala v tej podružnici. Vsaj šest kipov je bilo po 2. svetovni vojni ukradenih. Če niso bili prodani v tujino − v tem primeru je sled za njimi skoraj zagotovo izgubljena − se verjetno še vedno nahajajo pri novem »lastniku«, saj je sicer umetniška dela domala nemogoče prodati brez verodostojne provenience, ki pa v primeru tatvine seveda umanjka. Ukradene umetnine so zato obsojene na osamo v depojih in shrambah.

 

V osrednjem delu vélikega kamnitega oltarja iz leta 1725 (najverjetneje iz ljubljanske kamnoseške delavnice Luke Misleja) sta danes še dva kipa, starejši lesen kip zavetnice cerkve sv. Barbare v tronu in sv. Jedrti iz sredine 19. stoletja (1853) na desnem obhodnem loku, kip apostola sv. Tomaža nasproti je bil ukraden. Sv. Florijana na severnem oltarju obdajajo sv. Valentin, starozavezni trpin Job in rimska mučenca rodna brata sv. Primož in Felicijan (slednji ukraden).V zvezi z Jobom je zanimivo, da je zato, ker so ga prikazovali po celem telesu posutega z ranami in je bil zato videti, kakor bi bil opikan od čebel, postal zavetnik čebelarjev. Na desnem, južnem stranskem oltarju kip sv. Frančiška Ksaverja v tronu  flankirajo kipi sv. Ignacija Lojolskega, neznanega apostola (kip še enega apostola ukraden) in neznanega škofa, v atiki pa omenimo sv. Janeza Nepomuka. V niši menze je upodobljen še mrtvi sv. Frančišek.

 

Zavetnica cerkve sv. Barbara je bila po legendi rojena v 3. stoletju v današnji Turčiji, njen oče je bil bogat pogan Dioskur, zagrizen sovražnik kristjanov. Zaradi njene izredne lepote, učenosti in ostrega razuma je oče ljubosumno pazil nanjo in ji za ženina izbral kraljeviča. A Barbara se je vedno bolj navduševala nad krščanstvom in zavrnila snubitev, kar je Dioskura močno razjezilo. Da bi ji preprečil shajanje s kristjani, jo je dal zapreti v stolp z dvema oknoma. Ko se je vrnil s potovanja, je videl v stolpu tri okna in Barbara mu je pojasnila, da je to simbol sv. Trojice. Ko mu je še povedala, da je prejela zakrament sv. krsta, svoje jeze ni mogel več obvladati. Dal jo je mučiti, na koncu pa jo je sam  umoril z mečem, kar naj bi se zgodilo 4. decembra 306, zato na ta dan svetnica praznuje god. Še isti dan je očeta ubila strela, ona pa je postala zavetnica pred strelo, ognjem in pred nenadno smrtjo. Običajno je upodobljena v imenitni dolgi prepasani obleki, s krono na glavi, pri sebi ima atribute: v rokah drži kelih in hostijo, kar pomeni okrepčilo in vir moči, palmovo vejico kot znak mučeniške smrti in meč kot sredstvo s katerim je bila umorjena. Ob njej je navadno tudi stolp, ki pa ga v miniaturi lahko drži tudi v roki, ponazarja pa njeno ujetništvo. Opisanemu zgledu sledi tudi ravniški kip. Kot zanimivost omenimo polmesec na vrhu samostojno stoječega stolpa, ki je znamenje islama. V času Barbarinega življenja te vere seveda še zdaleč ni bilo, je pa kipar v 17. stoletju zabeležil takrat še vedno prisoten strah pred Turki (ki si po porazu pred Dunajem 1683. praktično niso več opomogli), in tako so poganski nasprotniki in sovražniki kristjanov iz Barbarine legende postali kar muslimani.

 

Apostol Tomaž (+67), vsem poznan kot neverni (tudi nejeverni), se je glede na izročilo po Kristusovem vnebohodu napotil proti Vzhodu, deloval je v Indiji in je zavetnik Azije. Umrl je mučeniške smrti v Mylaporeju pri Madrasu (velemesto, danes bolj znano kot Chennai, Čenaj) v južni Indiji, usmrčen naj bi bil z mečem ali sulico. Češčenje tega apostola je vzklilo v 16. stoletju. Po mnenju nekaterih je tej skeptični dobi posebno ugajal po duhu ji sorodni dvomljivec-apostol, mogoče pa je tudi, da je vplivalo na razširjanje kulta najdenje apostolovega groba v Indiji leta 1523 (Stegenšek 1905). God so do leta 1969 obhajali na tomaževo 21. decembra, ko je noč najdaljša in dan najkrajši, po novem svetniškem koledarju pa je njegov god 3. julija. Kot se da razbrati s fotografije vélikega oltarja ravniške cerkve na razglednici iz leta 1930, na kateri je oltar še neokrnjen, je apostol (mdr. zavetnik arhitektov) v levici držal sulico.

Sveto Jedrt (Gertruda, Jerica; 626–659) je slovensko ljudstvo močno častilo in zelo zaupalo v njeno priprošnjo. Bila je hči prvega dvornika merovinške dinastije Pipina, mati Itta pa jo je učila spoštovati irske menihe iz šole sv. Patrika; svetnika godujeta na isti dan, 17. marca. Po irskem zgledu se je Gertruda odločila ustanoviti ženski samostan v Nivellesu v Belgiji. Upodobljena je običajno kot opatinja v temni redovni obleki in z opatsko palico ali preslico, na kateri je miš, lahko dve ali več; tudi na Ravniku sta na preslici miški.

 

Patron južnega stranskega oltarja je, kot rečeno, sv. Frančišek Ksaver, ki goduje en dan pred zavetnico cerkve, torej 3. decembra. Ta jezuitski svetnik je celo življenje posvetil misijonskemu poslanstvu in je zato zavetnik misijonarjev, imenovan je tudi »apostol Indije in Japonske«. Na njegovem oltarju je še kip ustanovitelja jezuitov sv. Ignacija Lojolskega (goduje 31. julija) in še svetnika, čigar češčenje so močno propagirali prav jezuiti, sv. Janeza Nepomuka (goduje 16. maja). Leta 1540 ustanovljena Družba Jezusova, kakor se jezuiti uradno imenujejo, je bila najmočnejša intelektualna opora rekatolizacije v času protireformacije in tudi nosilka novega baročnega sloga. Aristokratsko-intelektualna Družba je po Evropi kmalu pridobila malone monopolni položaj v srednjem in visokem šolstvu in si tako utrjevala vpliv v vseh pomembnih segmentih družbe (Resman 2014). Kot zanimivost povejmo, da so jezuiti prvi v zgodovini šolstva poznali ocenjevalno skalo (ocen je bilo šest). V Ljubljano so prišli leta 1597 ter ustanovili tudi prvo visoko šolo na Slovenskem. Leta 1773 je bil red ukinjen in rekonstituiran 1814.

 

Sv. Frančišek se je rodil leta 1506 na gradu Javier (Ksaver) v takratni samostojni kraljevini Navarra v severni Španiji. Leta 1525 je odšel študirati v Pariz na slavno Sorbono. Tam je bilo v bližini notredamske katedrale približno petdeset zavodov – kolegijev, kjer so študenti stanovali, in Frančišek si je za bivališče izbral kolegij sv. Barbare. Po treh letih je prispel tja kot študent takrat že šestintridesetletni Bask Iñigo Lopez de Loyola (1491–1556), nekdanji španski oficir, ki pa se je po hudi poškodbi kolena med obrambo mesta Pamplone pred Francozi posvetil molitvi in se preimenoval v Ignacija. V kolegiju sv. Barbare sta živela skupaj. Leta 1541 je bil Ignacij kot ustanovitelj Družbe Jezusove izvoljen za njenega dosmrtnega predstojnika, »generala«, Frančišek pa je postal njegov pomočnik. Še preden je novoustanovljeni red dobil uradno potrditev od papeža, je Frančišek odšel v Indijo. Kakor je sam zapisal, je v enem mesecu krstil nad deset tisoč ljudi. Ko je z novimi misijonarji uredil krščanske skupnosti v Indiji, je šel na nedavno pred tem odkriti grob apostola Tomaža v Mylapore prosit sv. Duha za razsvetljenje. Potem je odšel v Indonezijo, ko pa je prejel vest o odkritju Japonske, se je odpravil tja. Konec leta 1551 se je ponovno vrnil v Indijo, naslednje leto pa na poti proti Kitajski novembra 1552 hudo zbolel; na smrt izmučen ni mogel več zapustiti koče na majhnem kitajskem otoku Sancian, 3. decembra  je tam umrl. Tako Frančišek kot Ignacij sta bila kanonizirana leta 1622. Frančišek je iskreno častil Mater božjo in sv. Tomaža, skoraj vedno je upodobljen z razpelom tako tudi na Ravniku.

Njegovo češčenje se je predvsem z jezuiti hitro širilo po vsem svetu, pri nas pa ga je pod vplivom jezuitov še posebej močno spodbujal Ahacij Stržinar (tudi Steržinar; 1676–1741), nabožni pesnik in župnik ter dekan v Gornjem Gradu v Zgornji Savinjski dolini. Po končanem študiju na Dunaju je bil kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, potem vikar na Brezovici, 1713 pa je nastopil službo v Gornjem Gradu in tam ostal vse do leta 1733. Ravno ko je nastopil službovanje, sta v gornjegrajski dekaniji začeli divjati huda lakota in kuga, veliko ljudi je pomrlo. Svetovano mu je bilo, naj sezida oltar sv. Frančišku Ksaverju, in nasvet je upošteval. Pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu je za podružnično cerkev sv. Barbare na Stražah pri Radmirju blizu Gornjega Grada naročil oltarno podobo s prizorom smrti sv. Frančiška Ksaverja. Reinwaldt, sicer Stržinarjev loški rojak, je sliko prinesel 2. decembra 1715 v Gornji grad, od koder jo je Stržinar še isti dan prenesel na Straže. Romarji, ki so prišli na praznik sv. Barbare 4. decembra v cerkev, so se znašli hkrati tudi pred podobo sv. misijonarja, ki goduje dan prej, in raznesli so glas o čudežih in uslišanjih na Frančiškovo priprošnjo. Ker so se po tem, ko so v cerkev postavili oltarno podobo umirajočega sv. Frančiška, uslišanja kar vrstila in so darovi naraščali, so na mestu stare cerkve, posvečene sv. Barbari, med letoma 1721−1725 zgradili novo cerkev in oktobra 1728 je bila posvečena Frančišku Ksaverju, sv. Barbara pa je dobila oltar v stranski kapeli (Stegenšek 1905). Svetnik je na radmirski sliki prikazan, ko osamljen umre na obali Sanciana. Slika je takoj postala čudodelna in zaradi svojih številnih posnetkov kmalu celo tako znamenita, da so jo v kopijah in po njih nastalih grafičnih podobicah spoznali po vsej Evropi; za cerkev, kjer so jo častili, so prihajali celo cesarski in kraljevi darovi. Reinwaldt sam je moral napraviti dve njeni kopiji, leta 1730 za dvorno kapelo v Dresdnu ter čez tri leta po naročilu meščanov Prage za tamkajšnjo jezuitsko cerkev, narejenih je bilo tudi 16000 bakroreznih podobic (Cevc 1968; Cevc 1990). V niši pod menzo južnega oltarja na Ravniku vidimo še mrtvega svetnika, ležečega na slamnjači. Kip ležečega svetnika srečamo tako v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani (nekdaj jezuitska in v novejšem času ponovno) kot v Radmirju, vendar pa je ravniški mrtvi Frančišek še najbližji kar radmirski sliki. Oblečen je v jezuitsko haljo, roki ima sklenjeni na prsih in sta včasih objemali razpelo, ki sedaj manjka. Glava s kratko bradico je mrtvaško bleda, oči so zaprte, ustnice stisnjene, bosi nogi sta v kolenih rahlo skrčeni.

 

Za Ignacija Lojolskega je znano, da je imel redke lase oz. je bil plešast, in podoba na Ravniku sledi temu izročilu, sledi mu tudi mašni plašč (kazula), ki ga nosi. Svetnika so umetniki zelo pogosto upodabljali v teatralni baročni drži z razprtima rokama, daljni odmev te sheme je tudi ravniški kip. Poleg njega stoji apostol mučenec, ki bi ga lahko – sledeč povezavi med apostolom Tomažem na vélikem oltarju in Frančiškom na stranskem – identificirali kot apostola Juda Tadeja: po izročilu ga je namreč Tomaž poslal v mesto Edesa v današnji Turčiji. Svetnik v levici drži knjigo, kar ga določa kot apostola, in v desnici palmovo vejico, kar pomeni, da je mučenec, osebni atribut pa manjka, zato je točna določitev ob pomanjkanju pisnih virov nemogoča. Juda Tadej je zavetnik v hudih stiskah in brezupnih zadevah. Če gre res za Tadeja, potem je bil ukradeni kip s tega oltarja Simon Gorečnik (oziroma Juda Tadej, če je ohranjeni kip Simon), ker sta ta dva apostola skoraj vedno prikazana v paru in tudi god praznujeta na isti dan, 28. oktobra. Analogija je tako vzpostavljena tudi s severnim oltarjem, kjer sta bila v tandemu rimska mučenca sv. Primož in Felicijan. Na ogredju južnega oltarja je še svetnik, čigar češčenje so močno propagirali jezuiti: Janez Nepomuk. Živel je sicer že v 14. stoletju na Češkem in bil upravitelj praške fare; umorjen je bil leta 1393, kanoniziran pa šele 1729. V zapet duhovniški talar odeto postavo prekriva bel, s pasom čipk obrobljen roket. Desnica je dvignjena pred usta, ker naj ne bi hotel ljubosumnemu kralju Venčeslavu izdati vsebine kraljičine spovedi, kar naj bi bil vzrok za svetnikovo mučeniško smrt. V vatikanski knjižnici najdeni dokumenti pa so razkrili, da je šlo v prvi vrsti za kraljevo maščevanje, ker svetnik ni hotel sprejeti njegove zahteve, da se Cerkev na Češkem podredi kralju.

Glede na povedano ne moremo spregledati paralel med cerkvijo sv. Barbare na Ravniku in prvotno isti svetnici posvečeno cerkvijo na Stražah iz 15. stoletja, ki pa so jo po povečavi in barokizaciji posvetili sv. Frančišku Ksaverju. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila nova cerkev na Stražah najpomembnejše svetišče sv. Frančiška Ksaverja v celotni habsburški monarhiji (Kemperl, Vidmar 2014), in torej ne preseneča, da je slava radmirske cerkve močno odmevala tudi na Notranjskem. Stržinar je na Stražah vsako leto prirejal shode, po­sebno svečano pa so praznovali 3. in 4. december, god sv. Frančiška in sv. Barbare, in se je praznik obeh lahko slavil hkrati (Stegenšek 1905). Tako je bilo do leta 1785, ko je cesar Jožef II. z odlokom prepovedal med drugim tudi romanje, pro­cesije in shode (Jesenovec 1962).

 

Na povezavo med svetniki vélikega in južnega stranskega oltarja na Ravniku, kot smo videli, kaže več dejstev. Zavetnica cerkve in s tem patrona vélikega oltarja je z vodilnima svetnikoma južnega oltarja, jezuitoma Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverjem, povezana prek njunega bivanja v Parizu v kolegiju sv. Barbare; patrona obeh oltarjev pa sta tudi zavetnika v smrtnem boju in ob nevihtah. Z izginulim kipom sv. Tomaža z vélikega oltarja povezuje Frančiška njegova vsakodnevna molitev na kolenih pred križem, o katerem je bil prepričan, da je iz lesa krste sv. Tomaža in tudi ob smrti je imel pri sebi križ in košček relikvij tega apostola. Možnost prezence apostolov Simona Gorečnika in Juda Tadeja ter povezanost slednjega z apostolom Tomažem pa je bila tudi že omenjena.

 

Iz povedanega bi lahko sklepali, da ikonografska zasnova južnega stranskega oltarja morda kaže na jezuitski vpliv in celo na posredstvo, na kar dodatno namigujeta kipa sv. Alojzija Gonzage, tudi jezuita, in sv. Jožefa z Detetom v nišah vzdolžnih sten prezbiterija. Sv. Jožefa so jezuiti vernikom približali kot posebnega priprošnjika za srečno smrt, pa tudi kot varuha pred kugo. Na odličnega naročnika kaže tudi kakovostna baročna arhitektura, zelo blizu delom ljubljanskega arhitekta Candida Zullianija (Seražin, Resman), ki je delal mdr. v cerkvah v Gornjem Logatcu, ravniška cerkev pa kaže največ paralel s podružnično cerkvijo sv. Lenarta na Vrhniki, prav tako njegovim delom.

 

Izbor uporabljene literature

-Avguštin Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska (Cerkveni spomeniki lavantinske škofije, 1), Maribor 1905.

-France Jesenovec, Ahacij Stržinar s Suhe (Ob 220-letnici njegove smrti), Loški razgledi, 9, 1962, str. 126−139.

-Emilijan Cevc, Nekaj starejših škofjeloških umetnikov, Loški razgledi, 15, 1968, str. 56−58.

-Jože Kokalj, Frančišek Ksaver Ignacijev prijatelj, Ljubljana 1990.

-Emilijan Cevc, O Frančiškovih svetiščih in podobah na Slovenskem, v: Jože Kokalj, Frančišek Ksaver Ignacijev prijatelj, Ljubljana 1990, str. 131−183.

-Emilijan Cevc, Jezuiti in likovna umetnost, v: Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija, Ljubljana 1992, str. 85−96.

-Ana Lavrič, Blaž Resman, Oltar sv. Frančiška Ksaverja pri ljubljanskih jezuitih – nova dognanja, v: Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija, Ljubljana 1992, str. 119−135.

-Engelbert Kirschbaum, Wolfgang Braunfels, Lexikon der christlichen Ikonographie. Ikonographie der Heiligen, 5−8, Freiburg−Basel−Wien 1994.

-Vera Schauber, Hanns Michael Schindler, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan (naslov izvirnika Heilige und Namenspatrone im Jahreslauf, Augsburg 1992), Ljubljana 1995.

-Marijan Smolik, Andrej Kropej, Leto svetnikov, 1−5, Celje 1999−2001.

-Blaž Resman, Še o nekaterih baročnih kamnitih oltarjih, Acta historiae artis Slovenica, 10, 2005, str. 43−63.

-Milček Komelj, Svetniki. Slikarstvo XVIII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2008.

-Metoda Kemperl, Luka Vidmar, Barok na Slovenskem. Sakralni prostori, Ljubljana 2014.

-Simona Kermavnar, Ravnik pri Hotedršici, Upravna enota Logatec. Občina Logatec (Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), ur. Blaž Resman, Ljubljana 2014, str. 330−348.

-Helena Seražin, Blaž Resman, Umetnostnozgodovinski oris, Upravna enota Logatec. Občina Logatec (Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), ur. Blaž Resman, Ljubljana 2014, str. 13−22.

-Blaž Resman, Šentjakobska cerkev v Ljubljani (Zbirka Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 217), Ljubljana 2014.

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi