V cerkvi sv. Barbare na Ravniku se je ohranil zanimiv križev pot v tehniki barvne litografije (gr. beseda lithos pomeni kamen, grapheien pisati) v verjetno originalnih, lepo rezljanih lesenih zastekljenih okvirčkih, ki so danes v veliki meri poškodovani. Osnutki za litografije s kredo, odtisnjene na listih velikosti 16,5 cm x 11,5 cm, so delo slikarja Augustina Müllerja, izdala jih je münchenska založba Klein & Volbert, okvirno med letoma 1895–1910.[1] Müller se je rodil leta 1864 v kraju Warth na severu Švice, obiskoval je umetnostno akademijo v Münchnu, 1895. se je podal na študijsko potovanje po Italiji. Njegova dela so se ohranila na Bavarskem, Tirolskem in v Švici. Delal je v tehniki freske (npr. v cerkvah v krajih Ettenbeuren, Illertissen) in oltarne slike (Herblingen), več nabožnih motivov je bilo razširjenih v reprodukcijah. Umrl je med 2. svetovno vojno (navajata se tako letnici 1943 kot 1944).
Pri litografiji (slovensko: kamnotisk) gre za kemično tehniko, ki pripada ploskemu tisku, ker risba, ki naj bi bila odtisnjena, ni niti dvignjena nad zglajeno površino kamnite plošče niti vglobljena vanjo; jedkanje v tem primeru namreč ne izjeda narisanega motiva fizično (kot pri visokem in globokem tisku), ampak le spremeni sestavo plošče. Konec 18. stoletja je tehniko odkril v Pragi rojeni in v Nemčiji delujoči Aloys (Alois) Senefelder (1771–1834). Temelji na dejstvu, da se maščoba sredstva za risanje na ploščo in voda odbijata. Uporablja se poseben kamen, solnhofenski apnenec. Ime je dobil po kamnolomu v kraju Solnhofen na Bavarskem, te vrste apnenca je tudi sicer precej okoli Münchna. Ima gosto, čvrsto ter fino strukturo in ga je zato mogoče popolnoma zgladiti. Sredstva, s katerimi se riše ali slika na kamen, so mastna; to so litografske krede ter razni svinčniki in tuši ter tiskarska barva. Neposredno risanje na kamen omogoča uporabo slikovitih načinov artikulacije, ki se približuje učinkom lavirane risbe, akvarela ali slikovitosti slikarstva. S kemo-tehnično pripravo matrice, ki je konkretno torej apnenčeva plošča, je litografija omogočila večje naklade, kar je privedlo do uporabe v časopisnem in knjižnem tisku. Tehniko prepoznamo po izrazito zrnatem karakterju risbe, ki je rezultat oprijemanja risarskega materiala v grebene nazrnanega kamna.
Križev pot (Via Crucis, Via Dolorosa) pomeni pot, po kateri je Kristus v Jeruzalemu nesel križ na Kalvarijo. Kot je bilo od konca 17. stoletja dalje običajno, je tudi tu obravnavani križev pot prikazan s štirinajstimi prizori, od Kristusove obsodbe pred Pilatom do polaganja v grob. V 19. stoletju je bil zelo vpliven križev pot na Češkem rojenega avstrijskega slikarja Josefa (von) Führicha (1800–1876). Med letoma 1844 in 1846 je v cerkvi sv. Janeza Nepomuka na Dunaju v tehniki freske in pod vplivom nazarenskega slikarstva naslikal križev pot, ki je kmalu zaslovel in postal vzor za ta ikonografski cikel, pri čemer je k širjenju vpliva največ pripomogla grafika.
Tudi Müllerjev križev pot kaže močen naslon na omenjeno nazarensko predlogo. Vsak prizor obdaja umetelna bordura, ki je na večini listov ročno pozlačena, pri peti in deseti postaji posrebrena, pri nekaterih gre za kombinacijo pozlate in posrebritve. Srebro je oksidiralo in je barva sedaj sivkasta. Poleg bordure so na nekaterih listih ročno pobarvani tudi nekateri drugi deli, npr. draperije in detajli, kot so brada, lasje. Pod vsako ilustracijo je nemški pojasnilni napis k vsebini posamezne postaje, na vsaki hrbtni strani pa je natisnjena molitev.
Polovica listov (3., 4., 5., 6. 8., 9. in 10. postaja) ima v okviru upodobitve natisnjeno slikarjevo signaturo, in sicer v štirih variantah: MÜLLER-WARTH (3. 4.), A. Müller/ Warth. München. (5., 6.), A. MÜLLER – WARTH. (9.) in samo iniciale A. M.–W. (8., 10.); na vsakem je levo spodaj ime založbe Lith. Anst. Klein & Volbert, München.
Kljub veliki vlažnosti cerkve (drenaža okoli stavbe je bila narejena šele letos) so se litografije ohranile v zelo dobrem stanju, barve so ohranile svežino, kar kaže na kvaliteto izdelave. So pa žice in žeblji, s katerimi so posamezne postaje pritrjene na steno, močno rjasti, nekaj jih je že razpadlo in so zato slike padle s stene (sedaj hranjene v eni od obeh zakristij; stekla so se ob padcu razletela, tudi sicer je več stekel počenih).
Kot je znano, v cerkvi sv. Barbare na Ravniku že nekaj časa potekajo obnovitvena dela. Leta 2019 je bila narejena nova streha. Pandemija Covida-19 je dela letos sicer zavrla, a kljub temu je bila, kot rečeno, poleti narejena drenaža.[2] Domačini so si postavili za cilj, da bi cerkev, ki je dolga leta samevala in se v njej (po odločitvi takratnega hotenjskega župnika dr. Simona Onušiča in želji vernikov navkljub) niti ni opravljalo bogoslužja, obnovili do leta 2026, ko bodo praznovali 500. obletnico njene prve pisne omembe. Obnova notranjščine, vključno s tremi oltarji (kamniti véliki je iz leta 1725), je za majhno lokalno skupnost seveda prevelik zalogaj in ji bodo morale na pomoč priskočiti tako občina kot škofija in država.
Ob tem zapisu izpostavimo še nekaj. Iz zgodovine se lahko poučimo, da so bogati Slovenci, pa tudi tujci, živeči na ozemlju naše sedanje države, v minulih stoletjih večinoma čutili moralno dolžnost skrbeti za tiste, ki niso imeli take sreče in sposobnosti pri služenju denarja kot sami – torej za revne, pa tudi nasploh za svojo okolico, se pravi tudi za kulturno dediščino. Tega čuta med sedanjo denarno elito skorajda ni, če pa že je, se včasih kaže na, milo rečeno, čuden način: ko je spomladi lansko leto npr. gorela pariška Notre Dame – nedvomno izreden kulturni spomenik in velika turistična atrakcija z enormnim virom lastnega dohodka, pa tudi sicer s strani francoske države finančno močno podprta ustanova – in so milijonarji z vsega sveta kar tekmovali, kdo bo dal več za njeno obnovo, je tudi več bogatih Slovencev darovalo v ta namen (omenimo vsaj člane Lions kluba Idrija). S tovrstnimi gestami radodarnosti ni seveda nič narobe, a je res težko razumeti, da hkrati ista ekonomska elita ne vidi domače stavbne kulturne dediščine (gradovi, domačije, vaška jedra, cerkve, grobnice etc.), ki se iz preprostega dejstva, ker ni denarja niti za obnovo streh, počasi, a vztrajno pred njihovim nosom sesuva v kup ruševin.
Cerkev sv. Barbare na Ravniku je po zaslugi domačinov (še posebej gre izpostaviti KTD Hotedršica) in Občine Logatec lansko leto k sreči vendarle dobila novo streho. Dotrajana stara je na več mestih puščala, učinki zamakanja so se zato začeli konkretno kazati na notranji opremi, mdr. tudi na vélikem oltarju, kjer so inkrustacije odstopile od podlage in nekatere že odpadle, struktura kamna se je začela zaradi vlage spreminjati in krušiti itd. V času zbiranja denarja so bili naprošeni za finančno pomoč tudi nekateri vplivni ljudje in lastniki dobro stoječih podjetij. Žal v obnovi konkretnega spomenika niso videli nikakršnega smisla in so pomoč odklonili. To je znak velike ignorance, saj gre pri kulturni dediščini za našo skupno last, lahko bi tudi rekli, da gre za našo skupno osebno izkaznico. Prelaganje odgovornosti in skrbi zanjo zgolj na državo in na nekaj »zagretih« posameznikov in društev je deplasirano.
[1] Za podatek se najlepše zahvaljujem dr. Joanni Klysz-Hackbarth in Insi Brinkmann iz Museum für Kunst und Gewerbe v Hamburgu.
[2] Ob tej priložnosti je bil narejen video; avtor videoposnetkov iz zraka Jan Pivk, montaža in oblikovanje Jan Zelenec; ogled možen na Cerkev sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici na Facebooku)
