48 članov društva upokojencev Log je naročilo lepo vreme in se v četrtek, 4. oktobra, odpeljalo na izlet. Naš cilj je bila Litija, kamor smo se pripeljali po uri vožnje. Pred Plečnikovim spomenikom nas je pričakala naša lokalna vodička Mojca in se z nami sprehodila po centru mesta. Ko smo vstopili v prenovljeno cerkev sv. Nikolaja, smo ostrmeli, kajti na steni prezbiterija smo zagledali velik, bogat, svetleč, čudovit mozaik z naslovom Spremenjenje na gori, ki ga je po treh letih od naročila in po treh mesecih pripravljalnih del v treh dneh izdelal dobitnik Prešernove nagrade pater Marko Rupnik.
Litija je najverjetneje najstarejše slovensko rudarsko mesto, saj so rudo na območju hriba Sitarjevec izkoriščali že Kelti. Pred ogledom rudnika Sitarjevec smo si na glavo poveznili čelade in se v spremstvu vodičk sprehodili po sto metrih rudniških rovov. Videli smo eksponate kamnin, rudniški voziček, rudarsko orodje, si ogledali film o rudniku in razstavo o v rudniku živečih netopirjih. Kopali so predvsem svinčevo in živosrebrno rudo, pa tudi rudo, ki je vsebovala cink, baker, železo in barit.  Izvedeli smo, da so rudnik leta 1965 zaprli zaradi skromnih rudnih zalog, zastarele tehnologije in silikoznih obolenj rudarjev in nato je spomin na rudarjenje izginil iz spomina. Odkar je občina po dobrih 50 letih lani decembra odprla del rudniških rovov, je rudnik obiskalo že več kot 3500 obiskovalcev. Občina je uspešno kandidirala za evropska sredstva in namerava urediti še del glavnega rova, da si bodo obiskovalci lahko ogledali edinstvene limonitne kapnike, ki tu rastejo mnogo hitreje kot v kraških jamah. Da je bilo vzdušje se prijetnejše, sta nas pred rudnikom naša člana razveselila z borovničkami, kajti dobila sta vnuka. Po ogledu rudnika so nam pred vhodom  postregli z okusno sitarjevško malico. Ko smo se okrepčali, smo se odpeljali v mestni muzej. Tam smo si pod strokovnim vodstvom ogledali zbirke, ki pričajo o pestri zgodovini Litije. Do izgradnje železnice je ves tovorni promet potekal po reki Savi, kar pa si danes zelo težko predstavljamo. Čolni so bili včasih tako natovorjeni, da so morale veslačem pomagati volovske vprege z brega, vpreženih je bilo tudi do 12 volov.

Z avtobusom smo se odpeljali do lepega renesančnega gradu Bogenšperk. Naš vodič nam je veliko  povedal o gradnji in zgodovini gradu in nam ga razkazal. Najslavnejši lastnik gradu je bil Janez Vajkard Valvasor. Ta je živel  52 let, zapustil pa je veličastno delo, v katerem je popisal  bogastvo svoje rodne dežele, njeno zgodovino, raznolikost in običaje in s tem deželo Kranjsko v sliki in besedi predstavil znanstvenikom tedanjega časa. Slišali smo, da je Valvasor zaradi izdelave in tiska svojih del zapravil premoženje, kar ga je pahnilo v bankrot in je moral grad prodati. Pred gradom smo se postavili še pred fotoaparat in že smo morali dalje. Naslednji postanek je bil zasavska sveta gora, ki ima mogočno ime, visoka pa je le 852 metrov. Z nje je  čudovit razgled na vse strani.  Tam stoji romarska cerkev, posvečena Materi božji. Posebnost cerkve je, da jo obdaja mogočno obzidje, ki je nekoč služilo za obrambo pred turškimi vpadi. Sprejela nas je gospodinja, ki živi v župnišču, in nam odprla kapelo in cerkev ter nam povedala za težko življenje današnjega župnika Maksa Kozjeka. Po tradiciji se naša potepanja zaključijo s kosilom in tokrat smo se ustavili v prijetni gostilni na Lukovici. Postregli so nam z okusnim kosilom in domačim kvasnim pivom in s tem smo zaključili čudovit dan med posavskimi hribi.

Irena L.