Pot nas je tokrat vodila do Trojan in nato po slikoviti zasavski dolini, kjer smo se na poti do gostišča ustavili v Hrastniku in obiskali priznano Steklarno Hrastnik. Vodička Špela, v spremstvu katere smo si ogledali proizvodne prostore, nam je najprej govorila o zgodovini tovarne in njenem trenutnem uspešnem delu ter nam na kratko opisala tehnološke postopke v proizvodnji, ki so potrebni, da na koncu nastanejo lepi in uporabni steklarski izdelki, ki jih izvažajo skoraj po celem svetu. Vrhunske steklarske izdelke izdelujejo že več kot 150 let. Njihovo znanje obsega tri proizvodne programe, saj proizvajajo posebno stekleno embalažo, okrasno in uporabno namizno steklo in steklo za razsvetljavo, v okviru katerega nastajajo tudi izdelki ročne proizvodnje. Steklarski inženirji izdelujejo tehnično najzahtevnejše izdelke iz stekla, ki je eno najčistejših na svetu. Veliko vlagajo tudi v raziskave in razvoj ter avtomatizacijo proizvodnih procesov. Ponosni so, ker so njihove stranke tudi priznana globalna podjetja, ki proizvajajo svetovno znane pijače. Oblečeni v zaščitno opremo smo se nato odpravili v veliko halo, kjer je najsodobnejša talilna peč in poteka proizvodnja. Spoznali smo, na kako naporen in težak način si steklarji služijo svoj kruh, saj je v hali neizmerno vroče ter neznosen hrup, zaradi katerega morajo imeti dobro zaščitena ušesa. Z zanimanjem smo si ogledali postopek, pri katerem so iz steklenih kapelj pred našimi očmi nastajale steklenice. V sortirnici smo občudovali ostre oči delavk, ki so izredno spretne in natančne, ko izločajo izdelke z že najmanjšo napako. Po ogledu tovarne smo obiskali še njihovo trgovino, kjer je obilo izbranih izdelkov in marsikdo je kupil lepe steklarske umetnine, ki bodo najbrž prišle prav tudi za božična obdarovanja.
Med vožnjo do drugega postanka smo si ogledovali prijetne zasavske vasice, vmes klepetali in naši vztrajni pevci so tudi že peli. Prav hitro se je nato pred nami na griču prikazal lepo ohranjen in obnovljen sevniški grad. Stoji na griču, s katerega je slikovit razgled na staro mestno jedro Sevnice in reko Savo, ki se leno vije mimo. Prvotni grad je bil na tem mestu postavljen v 12. stoletju, leta 1309 pa je prvič pisno omenjen kot "castellum Liechtenwalde". V 16. stoletju so pod gradom zgradili Lutrovsko klet, ki naj bi jo obiskoval Jurij Dalmatin. V njej danes prirejajo koncerte in druge prireditve, saj je zelo akustična. Ob gradu je obnovljen resnično lep renesančno-baročni park z mogočnimi drevesi. Grad danes predstavlja kulturno središče mesta, saj je ponudba izredno pestra, imajo grajsko lutkovno gledališče, kavarno, prodajalno, vinoteko, prirejajo poroke in razvit je tudi konferenčni turizem. Na pobočju grajskega griča gojijo svojo vinsko trto. Po skupinski fotografiji, ki je na vsakem izletu že skoraj obvezna, smo se v grajski kavarni okrepčali s kavo in marsikdo se je posladkal s sedaj že znamenito sevniško torto Melanijo ali pito. Sta res slastni in vsi so ju pohvalili. Imeli smo še čas za kratek sprehod po očarljivem grajskem parku, občudovanje slikovitih razgledov po okolici z mogočno reko Savo.
Počasi smo si zaželeli toplote in hrane, zato smo se odpeljali proti Malkovcu, kjer nas je že čakalo kosilo v Vinskem dvoru Dev. Na vrhu griča v res okusno urejenem gostišču nas je že pri vhodu pozdravila vesela harmonika, ki nas je kar dvignila in razpoloženje je bilo prav hitro primerno martinovemu prazniku. Gostitelji so nam priredili slastno martinovo pojedino ter nas razveselili s prijetno glasbo, primerno za ples, in igranjem ter petjem mladega, nadarjenega harmonikarja. Po kosilu so vse že srbele pete, saj so naši člani vsi po vrsti izvrstni plesalci, in kmalu je bilo plesišče polno. Ob premorih smo ob spremljavi harmonikarja skupaj peli slovenske narodne pesmi. Harmonikar nas je s svojim prelepim glasom prav začaral. Ob Martinovem pa seveda ne sme manjkati krst mošta, da je nastalo vino, in ta obred je pripravila in izpeljala naša Kati ob spremljavi Spominčic in vseh prisotnih, ki smo vsi v en glas pritegnili k pesmi Kol'k'r kapljic tol'ko let. Vzdušje v gostišču je bilo ves čas res veselo in prijetno. Za popestritev nam je Matej pripravil še dražbo celega slastnega pršuta, naša Julka je uganila njegovo težo (oziroma je bila najbližje) in ga zasluženo odnesla domov. Še bi plesali in peli ter se veselili, a čas za slovo je prišel in treba se je bilo odpraviti proti domu. Ob slovesu nam je naš harmonikar še pred gostiščem zaigral par poskočnih viž, da se je bilo zares težko posloviti.
Kljub napornemu dnevu ter plesu je bilo razpoloženje med vožnjo domov prav veselo, prepevalo se je in smejalo vse do Loga. Vsi smo bili srečni, da smo preživeli še en lep jesenski dan v družbi prijetnih ljudi, marsikaj novega videli in spoznali, se po slastni hrani in dobri kapljici naplesali, napeli in nasmejali. Pred slovesom smo se še enkrat zahvalili organizatorjem, ker so pripravili lepo druženje članov našega društva in si med seboj zagotovili, da se spet snidemo na novoletnem srečanju v domu gasilcev na Logu, ki ga vsi že nestrpno pričakujemo.
Zapisala: Marjeta Filipič, fotografije: Zlatko Verbič
