Na Golico smo se podali 22. maja, saj so ta čas narcise ali ključavnice v polnem razcvetu. Za to pot, ki vedno navdušuje ob pogledu na bele poljane, posejane z narcisami, se je odločilo deset pohodnikov. Z dvema avtoma smo se zapeljali mimo Javorniškega Rovta in Pristave – tu so ta čas narcise že precej odcvetele – ter še malo više, do Križevca, in parkirali, saj nadaljnja vožnja zaradi podora ceste ni bila mogoča. Od tu smo peš krenili proti Pustemu Rovtu in zavili desno na sedlo Kočna, ki leži med Struško in Golico. Za nadaljevanje smo izbrali graničarsko stezo preko Ptičjega vrha do sedla Suha. Tu se začne pravi užitek ob pogledu na razcvetele poljane ključavnic. V ozadju poljan z narcisami pa je kot na dlani viden od snega pobeljeni Triglav. Težko je s fotoaparatom zajeti vse lepote, ki jih doživiš na tej grebenski poti. Ta nas je nato vodila nekaj sto metrov nad kočo na Golici. Do samega vrha Golice je bilo potrebno še kar nekaj vztrajne hoje. Pot se večkrat približa prepadni avstrijski meji, ki pa ni nevarna. Celovška kotlina in Drava sta lepo vidni s tega dela robu. Ob poti so se bohotili modri šopki snežnega svišča. Trava še ni dobro ozelenela, saj je pred kratkim tu ležal še sneg, kar so dokazovale posamezne snežne zaplate. Proti vrhu si je bilo treba obleči anorak in nadeti kapo, saj je vel srednje močan veter, potrebovali pa smo tudi zaščito proti soncu. Po dveh urah in pol smo si na vrhu Golice zaslužili šilce kratkega in malico. Naša pohodnica je ravno na ta dan praznovala rojstni dan in nam je na vrhu postregla z odlično potico. Po malici smo naredili skupinsko fotografijo, nato pa se spustili h koči na Golici, kjer smo dolgo uživali na soncu. Krasni razgledi nam še niso dopustili spusta v dolino, saj se je dan prevesil šele čez poldan. Na eni strani smo občudovali Karavanke in Julijce s Triglavom, na drugi pa Struško in še vedno od snega pobeljeni Stol.
Po počitku smo za vrnitev izbrali krožno spodnjo pot proti sedlu Suha in se med hojo še zadnjič ozrli na številne narcise. Poldruga ura od koče do našega izhodišča je ob klepetu hitro minila. Nazaj grede smo se ustavili še na Domu Pristava. Nekaj naših pohodnikov še ni bilo tu, zato smo si na kratko ogledali park Karla Zoisa, ki ima osnovo iz 18. stoletja. Po njem se imenuje znana Zoisova zvončnica.
Lep pohod nam bo ostal še dolgo v spominu.
Besedilo in fotografije: Zlatko Verbič
