Vsako srečanje s pisateljem Tonetom Partljičem je dogodek, ki človeka odmakne od vsakdanjih zadreg in skrbi, ga popelje v nek drugačen svet, zanimiv, atraktiven, nov in drugačen, pa vendarle znan ter prepoznaven.
V naš kraj smo ga povabili v okviru bralnega krožka in Tednov vseživljenjskega učenja 2023 ob izdaji njegove nove knjige z naslovom Veter z juga, ki je izšla pred kratkim in jo pisatelj predstavlja v mnogih krajih prek naše domovine. (vse zasluge gredo Olgi, njegovi nekdanji sošolki). A pisatelj ne bi bil Tone Partljič, če srečanja ne bi začel z njemu lastnim humorjem. Predstavil ni le novega romana, ki ga ponuja v branje z novo knjigo, temveč je opisal z nekaj dogodki samega sebe, svojo mladost in se v pripovedi sprehodil skozi različne aktivnosti v svojem življenju.
Že potovanje v Dragomer je zanj predstavljalo pravo malo pustolovščino, saj so številni prometni zastoji tako na območju Štajerske kot v okolici Ljubljane resno ogrožali dogovorjeni termin srečanja. Naš kraj mu ni posebej znan, zato pa bolje pozna okolico: Vrzdenec, Horjul in Zaplano, kamor je večkrat zahajal s Tonetom Kuntnerjem, ki ima vikend v okolici. Zelo rad še vedno prebira Cankarjeva dela in z veseljem je raziskoval kraje, ki jih je Cankar opisoval v svojih delih. Še vedno tudi rad citira nekatere odlomke iz njegovih del.
Ko se spominja svojega otroštva, posebej navdihujoče pripoveduje o svoji materi. Rada in veliko je brala, tudi otrokom: njemu, bratu in sestri; najraje je branju sledil prav Tone. Ko je brala Jurčičevo povest Domen, se je tako vživel v zgodbo, da je ob poslušanju neutolažljivo jokal. Mama ga je ob tem podražila, kakšno tele je, saj res ni nič fantovskega v tako čustvenem doživljanju.
Začetki njegovega pisanja so obsegali v glavnem pisanje komedij, saj za resne romane pisatelj potrebuje veliko časa, resen načrt in veliko koncentracije. Tega mu je v tistih časih vedno primanjkovalo. Še najmanj pa ga je imel tedaj, ko je bil poslanec v slovenski skupščini.
Pisal je veliko: za gledališča, knjige in še kaj. Zdaj ima časa dovolj in veliko piše o Mariboru, zgodovini svojega kraja in o ljudeh, ki so pomembno vplivali na razvoj in razcvet mesta. Zelo rad ima svoje mesto, še posebej reko Dravo, na katero ga še posebej vežejo mnoga čustva in spomini.
Za roman Veter z juga je pisatelj prebral preko 5000 strani o neonacionalizmu. Poslušal je pogovore, ki jih je na radiu Trst Mira Sardoč vodila s pokojnim režiserjem Jožetom Babičem, in jih uporabil za lik enega od dijakov, ki so junaki novega romana. Zgodba se dogaja leta 1934: to je leto Maistrove smrti, atentatov na kralja Aleksandra v Marseillu in kanclerja Dolfussa na Dunaju. Fašisti so v tem času izvajali genocid med slovenskimi Primorci in mnogi so prišli živet z družinami v Maribor. Nemci, ki so živeli v Mariboru, pa so se selili v Avstrijo ali nazaj v Nemčijo, da se izognejo najhujšemu. Maribor se v tem obdobju oblikuje v industrijsko središče z železničarskimi delavnicami, tekstilno industrijo in splavarskim tranzitom po Dravi. Oblikujejo se stanovanjske kolonije, prebivalstvo levega in desnega brega Drave se loči po materialnem stanju, stopni izobrazbe in bivanjskih razmerah. Glavno vlogo v romanu imata vdova generala Maistra - Marija Maister, vdova Greta Šprah in seveda dijaka Pepi ter Jožek. Roman se bere napeto, na trenutke humorno, sicer pa lahkotno in izjemno zanimivo. Resničnost in fikcija sta tako povezani, da lahko v romanu prepoznamo mnoge ljudi tistega časa in dogodke kot del naše zgodovine.
Roman vsekakor priporočam v branje. Nekateri dogodki se bralca resnično močno dotaknejo.
Kot že rečeno nam Partljič ni pripovedoval zgolj o knjigi, pač pa je mimogrede navrgel nekaj zgodbic iz svojega otroštva, kot tudi o tem, kako zdaj preživlja jesen življenja.
Čas je hitro tekel, njega pa je čakala pot nazaj v Maribor. Ni odrekel podpisovanja svojih del, komentiral je tudi vsak podpis precej duhovito, kot to zmore le on. Prepričana sem, da nas bo kmalu presenetil s kakšnim novim romanom in že zdaj se ga veselim.
Dragica Krašovec, urednica Dnevnika BK
