Še nekoga od akterjev v Mah teatru bi vam želela bolje predstaviti, ker nekako izstopa iz gledališke skupine. Tisti, ki ste si ogledali predstavo Pohlep v kotlini barjanski, niste mogli spregledati Petra, imenovanega Hassan. Visokorasel, vitki mladenič izstopa, ker sodi v mlajšo generacijo igralcev. Zanj značilen pa je tudi govor, jasen, glasen, brez glasovnih posebnosti,  izžareva predanost vlogi in dobro interpretacijo.

Sediva na vrtu restavracije Toskane, razmeroma zgodaj zjutraj, zanj zanesljivo, saj je  dogovorjeno uro prespal in po opravičilu in popiti  kavi se je razgovoril.

Kdo je torej Ivica Rajković in kaj ga je privedlo v Mah teater?
Živim na Logu in osnovno šolo sem obiskoval v Dragomerju. V gledališče, amatersko seveda, me je pripeljal domačin Jože Čamernik. Ko je snoval gledališko skupino, še v okviru Kulturnega društva Kosec, me je povabil k sodelovanju, če me zanima igralsko udejstvovanje. V tistem času še nisem bil redno zaposlen, študijske obveznosti pa tudi nisem vzel dovolj zares in ker mi je blizu lepa slovenska beseda, igralstvo pa me je privlačilo, sem se z veseljem pridružil skupini. Ni pomembno samo kvalitetno izkoriščanje prostega časa, tako sodelovanje človeku popestri življenje in ga obogati. Nisem vedel, da potekajo aktivnosti za pridobivanje novih članov, zato sem mu bil hvaležen za povabilo. V skupini sem se  takoj dobro počutil, ljudje, ki so sodelovali v gledališču, so mi bili všeč, dobro smo se ujeli  in tako se je začelo moje igralsko udejstvovanje.

Oprosti, ampak, če vem, da izhajaš iz družine, kjer sta starša prišla k nam iz druge države, z drugačno kulturo in jezikom, se mi zdi kar nenavadno, kako te je pritegnila slovenska beseda in literatura  in naši avtorji.
Ja, verjamem, da ni povsem običajno. Moram biti hvaležen dobremu slovenskemu šolstvu in temu, da sem bil prizadeven in priden pri učenju v šoli. Predvsem pa imam slovenski jezik rad in rad imam slovensko literaturo.

Sedaj si zaposlen, igranje in vaje pa terjajo kar precej časa, disciplino, kontinuirano delo. Kako usklajuješ delo in vaje ter nastope?
Ja, zdaj delam v turnusih in včasih je res naporno. Potrebno je kdaj menjati izmene, si drugače organizirati svoj razpoložljiv čas. Včasih pač ne moreš priti na vaje, a poskušaš narediti kar največ zato, da je takih situacij čim manj. Zavedam se, da s svojim ravnanjem tako ali drugače vplivam na delo celotne igralske skupine in zato skušam spoštovati dogovore.

Dejavnost Mah teatra se širi na druga področja. V zadnjem času smo te opazili kot recitatorja, začenši s Prešernovim dnem in Zdravljico na živih nastopih, pa na odru Cankarjevega doma pri predstavitvi knjige Toneta Krašovca Trnova pot, v Dragomerju pri predstavitvi pesmi Lare Mršnik Čemažar. Poseben dogodek je bIla Noč knjige v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki. Kako ocenjuješ te dogodke?

Ja, res je. Užival sem pri teh dogodkih. Posebej mi je bilo všeč na predstavitvi Larinih pesmi, izvrstni glasbeniki so bili tam in všeč so mi bile njene pesmi in tudi na Vrhniki je bil recital kvaliteten, domiselen. Ničesar ne bi spreminjal. Žal mi je, da je bilo malo poslušalcev, ampak na to ne morem vplivati.  Ljudje so zamudili  lepo pripravljen kulturni dogodek.
Uživam na odru, recitiranje v bistvu izvajalca zaposluje manj časa, kot priprava in izvedba neke gledališke predstave. Hitro se lahko menja vsebino,  s svojim  občutkom, poudarki, tonom lahko podoživiš avtorjevo besedilo in ga posreduješ poslušalcu.
V društvu razmišljamo, da bi poezijo bolj približali tudi občanom z organizacijo tematskih večerov na primerni lokaciji v občini. Popestrili bi jih z glasbenimi vložki domačih ustvarjalcev in tudi na ta način razgibali in obogatili kulturno življenje krajev v naši občini. Zavedam se, da bodo začetki težavni, a z vztrajnostjo, pestrostjo prireditev in vključevanjem različnih izvajalcev, morda tudi s sodelovanjem posameznih avtorjev tekstov je možno narediti veliko. Le nekaj zares predanih ljudi potrebujemo za začetek in veliko dobre volje. Idej ne manjka niti meni, prispevajo jih rudi moji »sodelavci« v društvu in upam, da čimprej pričnemo z resnim delom. Pomembno je tudi nadaljevati s sodelovanjem  že znanih skupin in izvajalcev.

Se ti zdi, da so pogoji za delo igralske skupine primerni?
Največ smo delali v gasilskem domu na Logu. Vemo, da ni tam niso najboljšI pogoji za delo,   svetlobni efekti ne pridejo do izraza,  dvorana ni primerno ozvočena. A lokacija je blizu in igralci smo se privadili na te razmere. V bodoče smo dogovorjeni, da bomo lahko uporabljali prostore Cankarjeve dvorane na Vrhniki. Vse potrebno za izvedbo dogovora je že  v teku in že za naslednjo igro bodo pogoji za vadbo precej, precej drugačni. Bolj bodo profesionalni in  zagotavljali bodo pravo gledališko ustvarjanje. Režiser se bo odločil, kakšne vrste predstavo bomo igrali. Za razliko od Pohlepa si želimo  zdaj igrati komedijo. V tem  trenutku še ne vem, kakšna bo izbira režiserja.

Načrti za v bodoče pa so?
Pripravljamo se za dan odprtih vrat Mah teatra, ki bo še v maju. Dogovarjamo se za novo predstavo, še vedno je aktualna predstava po Cankarjevi predlogi, ki jo je za nas priredil Miran Setnikar. Želimo si pridobiti več novih članov, zlasti mlajše navdušence gledališča, recitiranja, izvajalce glasbenih točk. Če želimo delati na različnih področjih, je potrebno delo enakomerno porazdeliti med zainteresirane člane in več kot nas bo, lažje bo izvedljivo. Tisti, ki ljubiteljsko opravljamo gledališko dejavnost poleg rednega dela, ki nam zagotavlja socialno varnost, pač ne razpolagamo z neomejenim časom. Potrebno  je skrbno organizirati  dogodke in vaje. Potrebna je vztrajati, da ljudi nekako navadimo, da se pogosteje pojavljamo na javnih prireditvah in zagotoviti moramo pestrost našega programa. Imam dovolj volje, ideje sproti vznikajo  in  potrebujem širšo  podporo ostalih akterjev, Učimo pa se sproti drug od drugega, v veliko oporo so nam režiserjeva navodila, potrebujemo še  vzpodbudo in podporo občinskega vodstva in seveda gledalcev in poslušalcev. V tem trenutku ocenjujem, da je klima za naše delo vzpodbudna.

Dragica Krašovec