Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Na Lukovici bodo zelenjavo gojili s pomočjo rib

Akvaponika, hkratna pridelava rib in zelenjave, je nov trend v organskem pridelovanju hrane, ki se je v zadnjem desetletju bliskovito razširil iz Avstralije v Ameriko in Kanado, v Evropi je ta tehnologija še v povojih. Ponika iz Šmarjeških Toplic je prvo akvaponsko podjetje v Sloveniji, ki je bilo ustanovljeno, da bo tržilo izdelke in storitve, povezane z akvaponiko. Podjetje bo v Občini Log - Dragomer postavilo prvi veliki komercialni akvaponski sistem v Sloveniji. O njihovih načrtih ter o akvaponiki smo se pogovarjali s soustanoviteljico podjetja, dr. Vesno Miličić.
Kaj je akvaponika?

Pri akvaponiki gre za kombinacijo dveh stvari. Prva je hidroponika, to je gojenje zelenjave na hidroponskih ploščah oziroma s pomočjo vode ali substrata. Druga pa je akvakultura, to je gojenje vodnih organizmov, sladkovodnih ali pa tudi morskih. Akvaponika ta dva principa združuje in s tem odpravlja predvsem slabe učinke hidroponike, pri tej namreč uporabljamo veliko umetnih gnojil, pri akvaponiki, kjer so prisotne ribe, pa tega tako rekoč sploh ni. Dovajamo samo potrebna mikrohranila, od železa do kalija in kalcija, in to v zelo kontroliranih odmerkih.

 

Kako poteka ta proces?

To si lahko predstavljamo kot rastlinjak, v katerem imamo rastne ploščadi, na katerih uspeva naša zelenjava, zraven pa imamo še zabojnik z ribami, in ta sistem je povezan s cevmi, po katerih se pretaka voda. Ker je zabojnik z ribami gravitacijsko višje od rastnih ploščadi, voda priteka do zelenjave in se tako konstantno zaliva. Voda, v kateri so ribji iztrebki in amonijak, se pretaka do biološkega filtra, kjer bakterije neaktivni dušik, ki je v vodi, pretvorijo v aktivni dušik, ki ga rastline potrebujejo za svojo rast. Seveda pa v sistemu potrebujemo tudi energijo, da gre voda, ki so jo prečistile rastline in gramoz, nazaj k ribam.

 

Kako ste se vi spoznali z akvaponiko?

To je kar zanimiva zgodba. Same akvaponike nisem poznala, dokler me ni s tem seznanila kolegica, s katero sva skupaj delali pri mladinskem projektu v času študija. Konec leta 2012 me je poklicala in mi je predstavila svojo idejo z vidika akvaristike, prek tega pa smo potem prišli do Mateja Leskovca, diplomanta agronomije na biotehniški fakulteti, ki je prvi pri nas, v Sloveniji izdelal diplomsko nalogo na temo akvaponike. On mi je predstavil ta koncept. Tako sem v začetku leta 2013 zares spoznala, kaj je to akvaponika, za kaj gre, in začela zares malo raziskovati to stvar. Prej sem profesionalno delala bolj kot ne na rabi prostora, pravzaprav na povsem drugem področju.

 

Prvi večji tovrstni sistem v Sloveniji boste postavili v Občini Log - Dragomer.

Res je. Našli smo primerno zemljišče, ki ga bomo najemali, in sicer pri nadvozu čez avtocesto na Lukovici. To je kmetijsko zemljišče, ki je zdaj nasuto z gramozom in je dejansko neprimerno za konvencionalno kmetijstvo; in tu je idealno postaviti tak sistem, ki je prijazen naravi in okolju. Možen je tudi električni priključek, moramo pa urediti še formalne pogoje. Je pa bil problem pridobiti vsa soglasja. V našem primeru gre za nezahteven objekt, rastlinjak, ampak vseeno se nahajamo znotraj Krajinskega parka Ljubljansko barje, znotraj Nature 2000, območja varovanja naravne in kulturne dediščine, tako da smo za vse skupaj morali pridobiti šest soglasij. To nam je uspelo v roku dveh mesecev.

 

Za kako velik objekt gre?

Gre za okrog 300 m2 velik objekt oziroma za dva objekta po 150 m2. Mi res ne želimo kvariti naravno-kulturne krajine Ljubljanskega barja, ne želimo postavljati neke megalomanske zadeve. To bo testni sistem, tukaj bodo organizirani ogledi, praktične delavnice, predavanja, tako da bo to nekakšen izobraževalni center, ki bo namenjen tudi pridelavi zelenjave za trg.

 

S pridobivanjem primernega zemljišča ste imeli precej velike težave. Zakaj?

Smešno se sliši, da smo imeli težave. Ampak morali smo najti zemljišče z dostopom do elektrike, poleg tega nam ni bila prioriteta iti na prvorazredno zemljišče, ki je primerno za konvencionalno pridelovanje, naš cilj je bil predvsem najti neko degradirano zemljišče v bližini Ljubljane, saj je tukaj ugodna povezava s trgom. To sta bila glavna razloga.

 

Kdaj naj bi postavili rastlinjaka?

Mi mislimo, da naj bi do začetka poletja zadeva že stala.

 

Katero zelenjavo in katere ribe je mogoče gojiti s pomočjo akvaponike?

Najbolje uspevajo glavnata zelenjava, zelišča, dišavnice, paradižnik, kumarice, bučke, tudi jagode dobro uspevajo, pa jajčevci. Gomoljnice še niso bile tako zelo preizkušene, ampak tudi to želimo vzgajati v prihodnje. Naš Matej (Matej Leskovec, soustanovitelj podjetja Ponika, op. a.) ima v Idriji naseljene krape, nekaj časa je imel tudi postrvi, lani je pa uvedel tilapijo, to je sredozemska vrsta ribe, ki ima zelo dobre lastnosti, se pravi zelo hiter prirast, zelo je odporna proti boleznim. Uporabijo se lahko vse tiste vrste rib, ki jih imajo pri nas v ribogojnicah.

 

Ali je hrana, pridelana na takšen način, kakovostna, zdrava?

Ja, ta hrana je vsekakor bolj zdrava kot hrana, ki se pridela na tradicionalen način, kjer uporabljamo veliko gnojil, veliko pesticidov proti škodljivcem, proti plevelu. Tukaj tega ni in posledično tega ni v zelenjavi. Ker je ta hrana organska in pridelana na naraven način, je tudi boljša. Poleg tega ribe hranimo z naravno hrano; trenutno Matej hrani ribe s suho naravno hrano, ki se jo da kupiti. Zdaj pa razmišljamo tudi v tej smeri, da bi sami začeli pridelovati hrano za ribe, od črvov, ličink ... Tudi to je mogoče in tako je ves krog popolnoma naraven.

 

Kako se borite proti škodljivcem?

Pri zelenjavi se proti škodljivcem borimo z naravnim zatiranjem. Vnesemo žuželke, ki napadejo listne uši ali škodljivce. Gre za zelo sonaraven cikel. Je pa treba poudariti, da je pri akvaponiki treba biti pazljiv v smislu, kako prihajaš v rastlinjak – da imaš čisto obleko, zadoščeno mora biti standardnim higienskim pogojem.

 

Običajno se pri gojenju zelenjave porabi zelo veliko vode, kakšna je poraba vode pri akvaponiki?

To je res, konvencionalno kmetijstvo, če malo pogledamo po podatkih, porabi do 70 odstotkov svetovne porabe vode. Medtem ko gre pri akvaponiki za zaprt krogotok: tukaj vodo zbereš z deževnico, potem pogledaš, ali je ustrezna, če ni, jo moraš še prečistiti. Se pravi, gre za naravno zbiranje vode in ta kroži znotraj sistema. Kot sva že prej rekli, se voda pretaka od rib do rastlin in obratno. Dovajaš je pa samo toliko, kolikor je izhlapi iz sistema in kolikor je porabijo rastline za svojo rast oziroma za svojo biomaso. Ampak tega je zelo malo. Nekatere raziskave kažejo, da lahko prihraniš celo do 90 odstotkov vode. Zato je ta sistem dober tudi za sušna območja, tiste kraje, kjer vode primanjkuje; posledično se je najprej razvil v Avstraliji, tam so svetovni pionirji tega načina pridelovanja zelenjave.

 

Je pridelava hrane možna vse leto?

Je možna, morajo pa biti zagotovljeni ustrezni pogoji. Se pravi, ustrezna temperatura, saj je takšen rastlinjak v našem klimatskem pasu treba ogrevati, in to smo mi tudi predvideli. Ko smo delali preračune za 300 m2 velik sistem, smo izračunali, da če vse optimalno deluje, se ti investicija 35.000 evrov povrne v dveh letih. Tako kažejo ekonomski izračuni, kako bo dejansko, bomo pa vedeli, ko bo zadeva stala.

 

Kakšne so prednosti akvaponike pred drugimi načini pridelave hrane?

Prednosti je več. Med njimi je prihranek pri vodi, to je ta, ki bi ga najbolj izpostavila; druga zadeva je, da ne uporabljaš umetnih herbicidov, pesticidov, umetnih hranil, da so naravni. Prednost je tudi, da ne potrebuješ zemlje, saj zadeva raste s pomočjo vode, ki jo zbereš z deževnico, tako da lahko akvaponske sisteme postaviš kjerkoli. Potem pa še dvojni prihodek, od zelenjave in rib. Naš Matej je pa v diplomski nalogi ugotovil tudi, da sta razrast korenin in sama listna masa veliko večja v akvaponskem sistemu v primerjavi z lončnim poskusom, tako da ima zelenjava večji donos, tudi hitreje lahko raste. V končni fazi, ker gre za zaprt prostor, se tudi lahko ogneš zunanjim pogojem, kot so suša, toča, ujme, tudi veter. To so poglavitne prednosti.

 

Kakšne so slabosti?

Stroški ogrevanja so lahko visoki, sploh če je daljša zima, če je debela snežna odeja. Voda za ribe mora imeti od 20 do 25 stopinj. Ko se temperatura spusti pod to vrednost, se ribe počasi postavijo v hibernacijo, manj odvajajo, posledično je manj hranil v vodi in zelenjava počasneje raste. Največja slabost in tudi največji strošek je ogrevanje, seveda če nimaš nekega alternativnega vira ogrevanja, ali sonca ali geotermalne energije, oziroma če ne najdeš nekoga, ki ima odvečen vir toplote, na primer pekarne, manjše pivovarne.

 

Koliko zelenjave in rib naj bi mesečno pridelali v rastlinjakih v Občini Log - Dragomer?

Pridelovali bomo predvsem glavnato zelenjavo, od solate, motovilca do brokolija, jagod, začimbnic in mikrokalčkov. Mesečno naj bi pridelali 1.400 kilogramov zelenjave in 100 kilogramov rib. Pridelek seveda variira glede na količino rib in vrsto pridelka. Vemo, da je paradižnik težji od koriandra itd. Pri akvaponiki je pomembno pravo razmerje med količino rib in zelenjavo; več rib imaš, več dušika proizvedeš, kar pomeni, da potrebuješ večjo rastno površino.

 

Ali je akvaponika primerna tudi za samooskrbo manjših pridelovalcev?

Absolutno ja. Ta sistem je zelo prilagodljiv. Naše podjetje gre v razmišljanju bolj kot ne v dve smeri, v sisteme za večje pridelovalce in za te, manjše, se pravi hišne akvaponske sisteme, ko imajo ljudje na voljo površino ob hiši, na garaži, delavnici, strehi, v hiši ... nimajo pa možnosti pridelave na tleh. Pridelava na tak način je možna, s tem, da se je treba nekoliko izobraziti o akvaponiki, ker so tu stvari malo bolj zapletene. Se pa da naučiti, saj to ni neka višja znanost.

 

Kako je z vzdrževanjem, koliko je treba biti prisoten v rastlinjaku?

Sodelavec Matej pravi, da do 20 minut na dan. Sam ima doma 30 m2 velik sistem, ki mu dnevno ne vzame več kot 20 minut; potreben je pregled rib, merjenje pH-vrednosti v vodi, pleti ni treba, samo pogledaš rastline, in to je to.

 

Kakšni so načrti za v prihodnje?

Naš okvirni načrt je, da se najpozneje do leta 2015 v Sloveniji postavi štiri ali pet večjih sistemov. V načrtu je Prekmurje, kjer bomo imeli sestanek z župani treh manjših občin. Prekmurje ima to prednost, da lahko izkoriščamo tudi geotermalno energijo; zmanjšajo se stroški ogrevanja, ker je na voljo neki naravni vir, ki ga samo uvedemo v sistem. Razmišljamo o ideji združitve akvaponike z odvečno energijo, da bi pokazali, da je možno in da deluje, ter ta dva principa povezali. Delamo predvsem v dveh smereh. Trenutno je cilj razvoj manjših akvaponičnih sistemov, za katere se ljudje zelo zanimajo. Te smo razvili do produkta, ki je predstavljen tudi na naši spletni strani Ponnod.com. Druga smer pa je pridelovanje v večjih sistemih. Možnosti je več, da bi naš sistem kmetovalci vzeli za svojega oziroma ga vpeljali kot neko novost na svojih kmetijah. Možnost pa vidimo tudi pri že obstoječih ribogojnicah, ki so tudi del naše zgodbe; da bi te videle potencial ne le v gojenju rib, ampak tudi v gojenju zelenjave, da bi se obe dejavnosti povezali. Če bo kakšna ribogojnica za to, še ne vemo.

 

Trg z zelenjavo je kar zasičen, kako se nameravate obdržati na trgu?

Tako bi rekla ... Je že res, da je trg z zelenjavo zasičen, z globalnega vidika. Kar se tiče Slovenije, je pa zelo slabo samooskrbljena z zelenjavo. Nekje pri štiriintridesetih odstotkih smo, kar pomeni, da večino zelenjave še vedno uvozimo. Naš cilj je, da po postavitvi večjih sistemov na območju Slovenije združimo vse te pridelovalce pod enotno blagovno znamko Ponnod in združeno nastopimo na trgu. S tem, ko si združen, si seveda močnejši in imaš tudi večjo pogajalsko moč.

 

Ciljate torej na lokalno pridelano hrano?

Ja, predvsem na lokalno pridelavo, da ponudimo nekaj, kar je pridelano na naraven, organski način in da ljudje vedo, iz katerega sistema je prišlo, kaj jedo. Da je ta sledljivost jasna.

 

Vaše podjetje je dobilo priznanje za najbolj okolju prijazen postopek, ki ga podeljuje časopis Finance, bili ste tudi na različnih tekmovanjih. Kako vam to pomaga pri prodiranju na trg?

Pomaga nam toliko, da ljudje slišijo o nas, da spoznajo, da to ni nek bavbav. To nam veliko pomeni predvsem v smislu, da gremo v pravo smer, predvsem v korak s trenutnim trendom povpraševanja po naravni hrani, na katero ljudje dajo vse več. Ni jim vseeno, kaj jedo, od kod zelenjava prihaja. Te nagrade pa niso finančno podprte. A smo se prijavili na razpis slovenskega podjetniškega sklada, ki nam je dal zagonska sredstva, podjetje je pa treba nato plasirati na trg in biti tako konkurenčen, da se pojavi povpraševanje in zadeva steče.

 

V. E. 

Oglejte si tudi