Vlada je leto 2023 razglasila za leto Karla Destovnika - Kajuha, ki bi prejšnji mesec dopolnil 100 let, leto Edvarda Ravnikarja v spomin na 30-letnico njegove smrti in za leto Ivana Tavčarja, ki je umrl pred 100 leti.
Karl Destovnik je ustvarjal pod številnimi psevdonimi – med njimi kot Karli, Jernej Puntar, Blaž Burjevestnik, Kajuhov Tonč in končno Kajuh. Njegovo literarno delo ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najbolj čisto, nadčasovno človečnost. Zaradi prezgodnje smrti ni ustvaril veliko pesmi, vendar je v svoji poeziji z izjemno jasnostjo in izrazno močjo izpovedal občutje sveta, ki je bilo značilno za velik del njegove generacije. "Zaradi občutljive in izostrene dinamike intimnega občutenja in ekstrovertirane kolektivne aklamacije ga umeščamo v krog najpomembnejših slovenskih pesnikov," so ob razglasitvi Kajuhovega leta zapisali na ministrstvu.
Letos minevajo tri desetletja od smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki se je poslovil 23. avgust 1993. Leta 1907 v Novem mestu rojeni Ravnikar je s študijem arhitekture začel na Dunaju in ga nadaljeval v Ljubljani pri arhitektu Jožetu Plečniku, čigar najožji sodelavec je bil še dve leti po diplomi. Pot ga je nato vodila v Pariz, v atelje pionirja Le Corbusiera, kjer je ostal nekaj mesecev. Čeprav se je Ravnikar v formalnem pogledu oddaljil od Plečnikove arhitekture, je ostal najbolj občutljiv in izviren prenašalec njegovega izročila, so zapisali na ministrstvu za kulturo.
Ivan Tavčar (1851–1923) velja za enega pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev realizma na Slovenskem. Tavčar je bil soustanovitelj ljubljanske mestne hranilnice ter član in podpornik številnih drugih društev. Zanimal se je tudi za šport in na svojem posestvu v Poljanski dolini leta 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji. Bil je predsednik prve slovenske kolesarske organizacije in starosta telovadnega društva Sokol. Zaradi vsestranskega dela in velikega pomena za slovenski narod so mu v šestih občinah (Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Ljubljana in Šoštanj) podelili naziv častnega občana.
Tudi v KUD Kosec smo se poklonili kulturi s pesmijo naše krajanke Rože Pečnik, Danes še srkam ponujeno mi ljubezen. Upam, da ste kulturni praznik počastili z obiskom kakega kulturnega hrama.
Anica Vengust za KUD Kosec
Danes še srkam ponujeno mi ljubezen
In šla sem
in sonce mi je sledilo.
Čeprav mi je cerkvena ura
s hriba
merila čas,
sem se počutila brezčasno.
Zakaj iz jutra, ki me je spremljalo,
sem srkala nove in nove moči.
Na jablanah so že bingljali
sočni rdeči plodovi,
rosa se je še bleščala v mavričnih kristalih.
In stopala sem,
kot bi hotela použiti sladke jutranje sadeže.
Nič me ni moglo zaustaviti,
niti brenčeča čebela,
da si ne bi utrgala jutranjega cveta,
niti zvok letala,
da ne bi zajadrala na oranžnem oblaku.
Je bila to sreča, ali utvara?
Ne, le neizmerna radost duše,
ki lahko sprejme čudež narave, ki se ji ponudi,
če zna sprejeti čudesa.
Roža M. Pečnik Kertel
