Za vami je že več kot polovica mandata. Nekaj je zastavljen volilni program, drugo je uresničevanje tega v praksi. Se je izteklo po vaših načrtih?

Mislim, da ja. Osebno pravim, da več kot dosegamo cilje, ki smo si jih zastavili. Volilni program in strategija razvoja občine nam dajejo nek okvir znotraj katerega se poskušamo, v sodelovanju z občinskimi svetniki, čim bolj racionalno gibati. Ob tem vemo, da strategija ni čisto nepremično zabetonirana. V lokalni skupnosti je treba biti fleksibilen, odzivati se je treba na spremembe in seveda slediti potrebam občank in občanov, kar razume tudi občinski svet. Na večplastnem nivoju se dotikamo varovanja okolja, tudi z izgradnjo čistilne naprave in skrbimo za starejše občane, ki jim moramo nuditi določene pogoje, da se bodo v naši okolici bolje počutili. Gibamo se v smer, kjer veliko pozornosti posvečamo starejšim oziroma njihovi dolgotrajni oskrbi in ranljivim skupinam, tudi zato gremo  v sofinanciranje projekta Podaj roko. Želimo si, da bi naši starostniki čim dlje ostali v domačem kraju in v tem smislu planiramo izgradnjo doma za starejše. Zagotovo je bila ena izmed začrtanih točk v volilnem programu gradnja kanalizacije in čistilne naprave. Vemo, da je to do sedaj, in verjetno tudi v prihodnosti, največji investicijski projekt občine. To, da smo bili deležni nepovratnih milijonov, je zagotovo dosežek in cilj, ker sofinanciranje pomeni bistveno manjšo obremenitev na gospodinjstvo že v samem štartu.

Omenili ste projekt kanalizacije, ta bo finančno precej osiromašil proračun. Kako izpolniti še ostale projekte? Kako uresničiti druge investicije, kakšna je tu strategija občine?

Naša strategija je zelo jasna. Mi smo iz zelo konzervativno vodene občine, kar ne mislim slabšalno, prešli v izredno investicijsko naravnano usmeritev naše občine. Ne zanašamo se le na sredstva, ki jih imamo  v malhi, ampak v vsakem možnem projektu, ki je nujen in potreben za naše občane, iščemo tudi zunanja, nepovratna sredstva. Lahko rečem, da tukaj notri izredno dobro sodelujemo z vsemi državnimi organi, z evropsko komisijo in drugimi. Tako, da praktično pri vsakem projektu črpamo določen odstotek sredstev. Tukaj notri vidim dodano vrednost, da se lahko pohvalimo z izjemno strokovno usposobljenimi sodelavci na občinski upravi, ki znajo poiskati nepovratna sredstva, znajo postaviti projekte in jih tudi izpeljati. To imamo vse v hiši, zanašamo se na lastne resurse. Ko omenjamo izvedbo kanalizacije s čistilno napravo lahko rečem, da smo kataloški primer črpanja, saj smo lansko leto realizirali 99 procentov. To je za nekoga v naši državi, ki se ukvarja s podobnimi izzivi kot mi, znanstvena  fantastika. Zato lahko še enkrat omenim izredno dobro delovanje med pristojnimi ministrstvi in našo občino.

Če se tu malo oddaljimo od projektov, ki jih lahko sofinanciramo z evropskimi sredstvi, kaj pa druge investicije. Imamo precej dotrajan vodovod in drugo komunalno infrastrukturo, kako bo z obnovo tega?

Seveda nismo pozabili na pitno vodo, ki je konec koncev ena izmed najbolj strateških investicij v naši občini. Že v preteklosti smo se na nivoju občinskega sveta dogovorili, katere zadeve so prioritete in tiste tudi izvajamo. Ko govorimo o tem, da bo slej ko prej treba urediti, ne samo vodovod, tudi javno razsvetljavo in meteorno kanalizacijo, vemo, da tega  ni možno narediti v enem mandatu. Vemo kakšna so naša razpoložljiva investicijska sredstva. Ob tem je jasno, da na vsakem koraku iščemo možnosti za prihranke. Zato veliko našega truda vlagamo v sočasno gradnjo z drugimi investitorji, saj v tem primeru mi nekaj privarčujemo. Vse te prihranke v prvi vrsti vlagamo v komunalno infrastrukturo, v pitno vodo. Obnavljamo tam, kjer je to najbolj potrebno, tam, kjer so največje vodne izgube. Ena takih lokacij je Aljaževa ulica v Jordanovem kotu, kjer smo obnovili vodovod in vse priključke do hiš. Naša prva prioriteta je obnoviti najbolj kritične odseke, je pa treba dovolj jasno povedati tudi to, da je treba vodo do občine najprej pripeljati. Za transportni, torej primarni vodovod ob regionalni cesti, smo izvedli javni razpis za sočasno gradnjo. Dela bomo izvedli skupaj z Direkcijo RS za infrastrukturo, ki bo ob regionalni cesti do Jordanovega kota gradila kolesarsko pot. Tu gre za investicijo, ki ni zanemarljiva, gre za milijon dvesto tisoč evrov vreden projekt. Obnova primarnega voda je temelj, da lahko vlagamo v sekundarne vode in hiše priključke. Žal mi je, da se za izvedbo tega 1,2 milijona evrov vrednega projekta na razpis ni javilo naše Komunalno podjetje Vrhnika, saj bi bilo to verjetno za nas bolje tako s finančne plati, kot tudi v smislu vzdrževanja.

Če je bil prejšnji mandat bolj papirnat, z izjemo obnove stavbe v kateri sedaj gostujete, se je v zadnjem obdobju občina spremenila v gradbišče. Kako so ljudje to sprejeli?

Izkoristil bi to priložnost, da se zahvalim našim občanom  za njihovo izredno veliko razumevanje na terenu, za potrpežljivost in strpnost. Kljub temu, da morajo nekateri svoje avtomobile celo več kot en teden parkirati izven svojih parkirišč, da je motena njihova rutina, občanke in občani to povečini sprejemajo pozitivno. Vejo, da je do vsakega zastavljenega cilja določena pot, ki ni vedno najbolj prijetna ter razumejo, da poskušamo doseči višji nivo. Ko obiskujem gradbišča po občini sem vesel, ko vidim, da naši občani delavcem kuhajo kavo, ponudijo kakšen priboljšek. Naši ljudje so izjemni ambasadorji prijetne izkušnje in so se z delavci, ki večinoma ne prihajajo iz našega slovenskega okolja, nekateri ne razumejo našega jezika, tako lepo povezali. Vse skupaj smatram za simbiozo, za komuno, ki bo trajala dve leti in pol. Ob tem ne morem mimo izjemno kvalitetnih izvajalcev. Včasih se tudi zgodi, da nehote naredimo kakšno napako, ali pomanjkljivost v samem izvajanju, v tem primeru  to skušamo čim prej odpraviti.

Če gremo na aktualno stanje, zagotovo ne moremo mimo epidemije, spremlja nas že dobro leto. Kako se občina sooča s to situacijo?

Osebno vedno gledam na to, da običajno je zdrav duh v zdravem telesu in obratno. Naloga  vseh naših služb, tako občinske uprave, kot službe za zaščito in reševanje, vključno s civilno zaščito je, da poskušamo ustvariti pogoje, kjer se bodo ljudje dobro in domače počutili. Vemo, kje se v današnji dobi kopiči bolezen in iz pozitivnega psihološkega stanja lahko dostikrat izhajamo kot zmagovalci. V prvi vrsti se je tu treba  zahvaliti društvom, ki vlečejo vozove in znajo najti prave resurse in ozavestiti člane, da je to prehodno obdobje, ki ga moramo mi z vso odgovornostjo prehoditi do skupnega cilja. Ne smemo pozabiti na starejše občane, ki se združujejo pri jutranjih  telovadbah, na vse vzgojiteljice, vse učiteljice in učitelje, ki ustvarjajo klimo odgovornosti in pozitivnosti. Naša lokalna skupnost po tej plati dosega višje nivoje od slovenskega povprečja, v smislu ozaveščenosti, v smislu precepljenosti, v smislu socialne pozornosti drug do drugega, v smislu spodbujanja in opozarjanja. Skupaj z društvi, ki so tu prevzela veliko odgovornost delujemo za skupen cilj in rezultati so vidni.

Ko smo že pri zdravju, se je ravno med epidemijo na novo lokacijo preselila ambulanta in lekarna. Ali na tem področju dosegate cilje, ki ste si jih zadali?

Po eni strani sem vesel, da če bi se sam želel opredeliti za dr. Tasića, bi se moral postaviti globoko v vrsto, da bi prišel enkrat na njegov spisek. Ljudje  zdravstvenemu timu zaupajo, slišim same pohvale. Tudi lekarna na novi lokaciji izredno dobro finančno posluje. Vse skupaj ustvarja pozitivno vzdušje, ki ga naša občina potrebuje, je koristno in prinaša dobre učinke na vse nas. Želimo si še več takih projektov in verjamem, da bomo skozi projekt Podaj roko dosegli še višji nivo zaupanja, tako občank in občanov, kot občinskega sveta.

Ko smo ravno pri starejših, bili smo že zelo blizu gradnje doma starejših. Ministrstvo nam je odobrilo nepovratna sredstva, potem pa se je zataknilo. Kje smo sedaj?

Mi smo še vedno na zelo visokem nivoju realnega optimizma. Jasno je, da na vsaki poti do višjega cilja prihaja do zapletov, do  ovir in ne moremo pričakovati, da bodo vsi naši občani dojemali naša skupna prizadevanja. Žal se nekateri v takem primeru bolj osredotočajo na svoje lastne interese in pozabljajo na interese širše skupnosti. Tukaj so določene pravne poti, ki jih moramo spoštovati in to je ena od ovir, ki jo bomo premagali. Imamo že opcijo b, opcijo c, opcijo d, in ne bomo nikakor vrgli puške v koruzo. Smo na pravi poti, da pridemo do tega doma, ki ga želimo imeti. Jasno pa je tudi, da svojih financ nimamo. Kot ste omenili smo bili že tik pred ciljem. Ta cilj se nam je nekoliko izmaknil, vendar kljub temu vidimo realno možnost, da našo vizijo uresničimo.

Občine po Sloveniji že spreminjajo svoje Občinske prostorskih načrte, mi pa ga še niti prvič nismo sprejeli. Postopek traja že več kot deset let, zakaj je temu tako, kako daleč smo?

Če človek hodi po poti, kjer ni sam odvisen od sebe, kjer je veliko dejavnikov, je treba računati, da napredovanje po tej poti ne bo čisto linearno. Funkcionarji, ki delujemo na tem področju nismo buldožerji. Gledati je treba tako na pravno pot, kot na želje in potrebe občanov ter nenazadnje na tiste, ki na koncu dajo štampiljko, torej soglasodajalce, ki jih je eno malo morje. Vsi ti vidiki morajo biti zajeti v OPN. Izbrati je treba pravo pot, da nismo izpostavljeni določenim tveganjem. Zaradi napačnih potez v procesu postajajo občine tudi insolventne, tu je primer občine iz Obale, kjer se je zgodila ravno taka zadeva. Nekaj gorenjskih občin je naletelo na določene težave, ki se jim mi izogibamo. Vsak korak, ki je bil narejen, je preudarno narejen. Če že delamo ta OPN, naj bo na koncu tak, da smo z njim vsi zadovoljni. Naš fokus je zdaj na tem, da soglasodajalci na nivoju države čim prej odreagirajo. Mi že dobivamo določena mnenja nazaj na občino, tako da verjamem, da bo do jeseni zadeva že pripravljena za sprejemanje na občinskem svetu. Dokument je živ in če se ga dela deset let, se v tem obdobju spremeni ogromno stvari, od sodne prakse, potreb občanov, potreb naše lokalne skupnosti, zato je treba tem spremembam slediti. Sprejemu OPN-ja bo kmalu sledila njegova sprememba. Pri dolžini priprave OPN-ja nismo nobena izjema, povprečje priprave je desetletje. Ob tem je treba še povedati, da glede na to, da še nimamo sprejetega OPN, razvoj naše občine ni niti najmanj trpel. Vendar nismo po tem kriteriju najbolj modrena občina.

Težave so tudi pri poslovni coni, kjer se je zapletalo. Ali je tu sploh še kakšen žarek upanja?

Mi kot občina smo na vsakem koraku pripravljeni pomagati, za to območje imamo pripravljen tudi OPPN. Vemo pa, da so se načrti nekaterih podjetij spremenili, nekateri so se izkazali za neprimerne, nekateri so šli v stečaj, lastniki zemljišč pa so postali skladi in banke. V teh primerih vemo, da gre zgolj za številke, tu ni nobenih čustev, nobenih poslovnih načrtov, kako bi se kraj razvijal in v tem primeru občina kot taka nima nobenega vpliva. Veliko je investitorjev, veliko interesov in kot pravijo se pri dveh kuharjih juha rada zažge. Zadeva se primerno odvija na  vzhodnem delu cone, kjer zdaj prihaja do priprave gradbenega dovoljenja in do investicij.

Kakšni so načrti občine s TC centrom?

TC center je bil že v preteklosti zasnovan z namenom, da pokrije potrebe prebivalstva, ki so bile takrat prepoznane kot neka prioriteta. Predviden je bil za fitnes, vodene vadbe in družabni del, kjer se mi socialna bitja lahko družimo. Trenutna situacija s Covidom nam ne gre na roko. Če je ta prinesla izzive in tudi poslovne priložnosti na kakšnih drugih področjih, tukaj notri tega ni. Trudimo se, da bi ta objekt revitalizirali v tem smislu, da bi se vanj vrnilo življenje. Imamo dobre odnose z najemniki, imamo dobro komunikacijo, zato smatram, da bo zadeva, ko se bo zdravstvena situacija umirila,  bistveno bolj zaživela. Ob tem sem vesel, da ljudje čutijo, da je ta center njihov.

Kaj bo z Zrimškovo hišo? Sprostili so se prostori v Domu krajanov, čemu bodo namenjeni?

Pri Zrimškovi hiši smo bili v preteklosti malo nespretni, da smo dovolili pozidavo med teniškimi igrišči in Zrimškovo hišo, kjer bi lahko razvijali našo športno dejavnost. Načrti z Zrimškovo hišo so zagotovo povezani s parkiriščem na nekdanjem pogorišču trgovine. Če bo trenutni lastnik to zemljišče prodal in ne bo več namenjeno parkirišču, bomo mi zagotovo realizirali naše načrte iz preteklosti in bomo parcelo pri Zrimškovi hiši usposobili za parkirišče. Kar se tiče doma krajanov v Dragomerju pa trenutno potekajo obnovitvena dela. Nekaj časa je trajalo, da so se vsa društva uskladila v tem, kako bomo tudi v zakonsko podprtih pogodbenih razmerjih delovali naprej. Vemo, da nas tukaj omejujejo zakoni in mislim, da so zadeve sedaj usklajene. Notri bodo prostor našla zainteresirana društva in posamezniki, prostora bo še preveč.  Komunikacija je potekala z vsemi društvi, tako da noben ne bo prezrt.

Lani se je začela obnova dragomerškega pokopališča, ki pa bo potekala postopno.

Nasprotno s pričakovanji, da bo, ko bomo delali kanalizacijo, življenje zastalo, da drugih investicij ne bo, se to ne sme zgoditi. Mi smo skupaj z ljudmi iz Dragomerja prepoznali potrebo po modernem pokopališču, ki bo vreden tega imena. V ta namen sem imenoval delovno skupino, ki jo vodi svetnik Viljem Kosednar, ki je zelo uspešna na tem področju. So v tesni povezavi z župnijo Brezovico in župnikom Jožetom Pojetom. Dosegamo cilje, ki smo si jih zadali. Obnova se je začela lani, letos se nadaljuje, naslednje leto računamo, da se bo zaključila. Če bo vse normalno, in kot tudi kaže bo, bo pokopališče deležno teras, ki bodo lepo urejene in novega poslovilnega objekta, skupaj s parkiriščem z dostopnimi potmi.

Vesna Lovrenčič