Veliko bolj od odvrženih smeti me zato skrbi pedagoški in učiteljski kader, ki se tako odvrženih smeti že 75 let ogiba kot hudič križa in premalo izpostavlja dejstvo, da odvrženo ni strupena bomba, ki se je moramo ogibati, pač pa surovina, ki mora po najkrajši poti v zbirališče odpadkov.
V naravi posejane smeti so seveda tudi pokazatelj kulture in omike na tistem področju živečih ljudi.
Čistilne akcije so bile aktualne takrat, ko še ni imel vsak kontejnerja doma. Sedaj pa je že čas, da vsak svoje smeti odloži tja, kamor sodijo, saj smo vendar v krajinskem parku.
Podobno kot s smetmi pa je tudi z drugimi nevarnostmi. Na primer z opuščenimi podirajočimi objekti, ki stojijo na cestah ali ob cestah in se že brez potresa rušijo na prometne površine.
Take nevarnosti bi morali odpraviti po skrajšanem postopku. Seveda v dogovoru z lastniki in jim pomagati s skupnimi akcijami, odpraviti nevarnosti, ki so vsem poznane, pa odgovorni raje molčijo ali se raje izgovarjajo na zasebno lastnino.
Na koncu se zahvaljujem vsem, ki vključujete v hojo tudi kak počep in priklon ter tako prostovoljno skrbite za urejeno okolico in tako še polepšano lokalno skupnost.
Drago Stanovnik
