Vsak dan več kot 44 milijonov družinskih članov, prijateljev in znancev po vsej Evropi skrbi za svoje onemogle, bolne ali invalidne svojce, prijatelje in znance. S svojim delom zagotavljajo kar 80 % oskrbe. Strokovno te ljudi imenujemo družinske ali neformalne oskrbovalce. V Sloveniji je to vsak deseti posameznik. Ocenjujemo pa, da se je v času epidemije covida-19 njihovo število še povečalo. Prav tako so se zaostrile njihove težave.
Nedavno poročilo združenja Eurocarers ter raziskovalne skupine IRCCS-INRCA o vplivu pandemije covida-19 jasno kaže, da se je položaj oskrbovalcev vidno poslabšal. Velikokrat prepuščeni sami sebi, so neformalni oskrbovalci postali bolj osamljeni, ranljivi in nevidni kot kdaj koli prej. Več kot 60 % vprašanih oskrbovalcev je tako poročalo, da se zaradi pandemije počuti preobremenjenih in le 17,5 % oskrbovalcev je imelo občutek, da je bilo njihovo delo med epidemijo cenjeno. Hkrati vemo, da evropski sitem dolgotrajne oskrbe brez neformalnih oskrbovalcev ni vzdržen. Preprosto nimamo niti dovolj denarja niti človeških virov, da bi vso oskrbo zagotovili formalno. Zato je potrebno sodelovanje. In zato je sedaj skrajni čas, da prepoznamo velikanski prispevek neformalnih oskrbovalcev v družbi in jim pomagamo. Neformalne oskrbovalce je treba priznati kot bistvene partnerje pri oskrbi in izboljšati vsakodnevno življenje tako oseb, ki potrebujejo oskrbo, kot njihovih oskrbovalcev. Upamo, da bo prvi korak na tej poti zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v pripravi.
Lansko leto je Evropsko krovno združenje za neformalne oskrbovalce Eurocarers s svojimi članicami, med katerimi je tudi naš inštitut, razglasil 6. oktober za Evropski dan neformalnih oskrbovalcev. Letos akcijo nadaljujemo z geslom: Prepoznaj, prisluhni in podpri!
Akciji ozaveščanja in dogodkom, ki bodo potekali v sodelovanju s Slovenskim združenjem neformalnih oskrbovalcev, lahko sledite preko Facebook strani Družinski oskrbovalci. Prav tako pa vabimo vse, ki potrebujete nasvet glede oskrbovanja bližnjih ali bi se želeli udeležiti brezplačnega izobraževanja, da nas pokličete na telefonsko številko: 064 299 599, vsak delovnik med 9. in 15. uro.
Izkušnja ga. Katarine, neformalne oskrbovalke
Zbudim se brez budilke vsak dan ob istem času. Ura je pol šestih in zunaj je še trda tema. Najraje bi še malo zaspala, ampak si tega ne morem privoščiti. Moji domači bodo šli na delo in potrebujejo zajtrk. Počasi eden za drugim pridejo v jedilnico, skupaj nekaj pojemo, spijemo čaj in kavico, si izmenjamo nekaj besed in potem gre vsak svojo pot.
V zgornjem nadstropju še sladko spita visoko noseča snaha in 3 letna vnukinja. V kurilnici zakurim centralno ogrevanje, da jima bo toplo. Razmišljam, kaj bi skuhala za kosilo in iz skrinje vzamem meso. Ura neusmiljeno hiti. Preoblečem se in se odpeljem v bližnji kraj, kjer me čaka družina - trije pomoči potrebni. Od doma jim peljem košarico sadja.
Potrkam in vstopim z glasnim »dobro jutro«. V hiši me čaka oče, ki je paraplegik in mama s hudo sladkorno boleznijo in srčna bolnica ter njuna hči, ki je zaradi dolgoletne skrbi za starše psihično zbolela. Pričaka me tudi njen pes, ki ji pomeni vse na svetu. Hči je pripravila zajtrk, ki ga oče in mama pojesta v postelji. Midve skupaj spijeva kavico. Poberem in pospravim copate, nogavice in podobno, kar je kuža raznesel po celi hiši.
Kot vsak dan najprej uredim mamo. Treba je zamenjati plenico, jo umiti, jo obleči in obuti. Noge so že zjutraj zelo otekle. Med delom poslušam mamo, kdo vse jo je včeraj obiskal, kako so ji pokradli deke in podobno - kar pa seveda ni res. Demenca dela svoje. Povem ji, da bom obiskala te ljudi in prinesla deke nazaj. Pomirjena počasi vstane in gre s »hodalico« v kuhinjo.
Obrnem se na drugo stran, kjer leži oče. Toliko časa že hodim k njim, da točno vem, kakšne volje je. Včasih gleda grdo in mu ni všeč, da ga bom spet obračala po postelji. Včasih pa mi podari nasmeh in mi nagaja z desno roko, ki je delno gibljiva. Pripravim si svežo vodo, krpice, kopel, mleko za telo, brisačo, svežo pižamo… Pobožam ga po glavi in nasmehne se mi. S težavo slečem zgornji del pižame, saj je popolnoma negiben in ima več kot 100 kg. Umijem in uredim ga zgoraj. Na vrsti je spodnji del. Zamenjam plenico, uredim kateter in ga oblečem in obujem. Spet ga obrnem ne levi bok in pod njega pogrnem mrežo za dvigalo. Pripeljem dvigalo in ga počasi dvignem. Tega ne mara in vsak dan govori ne, ne! Vem, da ga jermeni mreže tiščijo, a ne gre drugače. Pripravim voziček, ki je narejen posebej zanj. Vse mora biti natančno narejeno, da lepo pokonci sedi. Počasi ga spustim v voziček. Uspelo mi je, sedi lepo naravnost in pokonci.
S težavo ga odpeljem v kuhinjo, saj so vrata ozka in ostane mi le nekaj centimetrov, da zapeljem voziček čez prag. Spet ugotovim, da sem vsa premočena. Malo se osvežim in začnem s pripravo hrane. Naribam in narežem sadje. Mama in hči jesta sami, očeta pa je treba hraniti z žličko. Sadje z veseljem pojedo, jaz pa že hitim s pripravo kosila. Najraje imajo nekaj na žlico. Ko se kuha, je treba pripraviti postelje. Največkrat je treba rjuhe zamenjati. Perila je ogromno. Pralni stroj in sušilec delata dva krat vsak dan.
Kosilo je kuhano in poskrbim, da so vsi siti. Po kosilu hči pomaga pri zlaganju perila in pospravljanju kuhinje. Oče, mama in jaz pa ponovimo jutranji obred z razliko, da se zdaj vračata v postelje. Razmišljam, ali sta dobila vsa zdravila in ali sem kaj pozabila narediti.
Ura je že čez poldne. Poslovim se in kot vedno me spomnijo, da ne bi naslednji dan pozabila priti. Nasmehnem se jim, jih pobožam in grem. Hči me pospremi in reče, kaj bi jaz brez tebe!
Vesela sem njenih besed, vesela, ko me oče med kuhanjem vleče za majico ali pa si mečeva toaletne robčke in se zraven nagajivo smeji. Ne zaveda se, da s tem tudi razgibava roko. Vesela sem maminih neverjetnih zgodb in utrujena se odpeljem domov. Treba je poskrbeti za domače, skuhati kosilo, oprati perilo in imeti čas tudi za crkljanje vnukov. Jutri bo spet nov dan.
Če ste pozorni in prisluhnete ljudem okoli sebe, boste verjetno slišali še kakšno zgodbo o skrbi in pomoči. Neformalni oskrbovalci so namreč med nami – so naši sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Iz njihovih zgodb veje teža opravkov, pa tudi zadovoljstvo in osebnostna moč. Prav je, da tiste, ki oskrbujejo – ki to zmorejo in želijo, podpremo z ureditvijo njihovega položaja z Zakonom o dolgotrajni oskrbi in s priznanjem. Mogoče lahko izkoristimo ta mesec za to, da jim povemo, da smo opazili njihovo delo, da jim, če zmoremo, ponudimo pomoč. Navadno ni treba veliko: morda skočimo zanje ali njihove oddaljene starše v trgovino, morda za uro popazimo na njihovo dementno mamo, morda jim povabimo na sprehod ali jim prisluhnemo… Skrb za naše onemogle je namreč največja šola človeške solidarnosti in v njej smo vsi učenci.
Ana Ramovš, dr. med., Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, In Katarina Šircelj, družinska oskrbovalka
