V Rigi se v začetku decembra vsako leto zbere množica ljubiteljev namiznega hokeja. V glavnem mestu Latvije se namreč takrat odvija največji turnir v namiznem hokeju na svetu. Letos sta se nanj odpravila tudi 2 člana NHK Mengeš.
Potem ko smo bili spomladi zaradi bolezni prisiljeni odpovedati nastop na WTHT turnirju na Slovaškem, nas je kar nekaj časa mučilo vprašanje, kateri turnir izbrati namesto zamujenega. Na koncu izbira ni bila težka, Pokal Rige je že pred leti prevzel primat največjega od švedskega Mastersa in želja vsakega ljubitelja namiznega hokeja je, da se poleg svetovnega prvenstva vsaj enkrat udeleži tudi največjega turnirja v namiznem hokeju na svetu. Nanj sva se prijavila dva člana NHK Mengeš, Bernard in Miha Škrlep.
Priprave na tekmovanje so se začele že konec julija z iskanjem najugodnejše poti do Rige. Kombinacija EasyJeta in Ryanaira se je izkazala za dobitno, vmesna postaja do Rige pa, zanimivo, London.
Septembra sva začela tudi z intenzivnimi treningi. Poleg redne tedenske klubske vadbe je večina treningov potekala kar doma, lepi rezultati na turnirjih za Slovenski pokal pa so potrjevali, da sva na dobri poti.
V svetu namiznega hokeja je Slovenija še vedno zelo majhna in nizko rangirana država. Imamo samo enega igralca med Top 200 na svetu, na turnirjih se v povprečju zbere manj kot 20 tekmovalcev, zelo težko je pridobiti nove igralce, še težje pa jih je obdržati. Veliko časa in truda je treba vložiti, da postaneš vsaj malo konkurenčen, mnogi zato prehitro obupajo.
V Rigi se je zbralo 250 tekmovalcev iz dvanajstih držav. Nisva se nadejala zelo visoke uvrstitve, saj sva bila postavljena na 110. in 133. mesto med nosilci, vseeno pa sva računala na dobre točke za svetovno lestvico. En dan pred tekmo sva v hotelu dobila priložnost potrenirati s tekmovalci iz Švedske in Finske, dveh velesil v namiznem hokeju. Bila sva vesela njihovih nasvetov in predvsem prikazanih trikov.
Priprave na tekmovanje so se začele že konec julija z iskanjem najugodnejše poti do Rige. Kombinacija EasyJeta in Ryanaira se je izkazala za dobitno, vmesna postaja do Rige pa, zanimivo, London.
Septembra sva začela tudi z intenzivnimi treningi. Poleg redne tedenske klubske vadbe je večina treningov potekala kar doma, lepi rezultati na turnirjih za Slovenski pokal pa so potrjevali, da sva na dobri poti.
V svetu namiznega hokeja je Slovenija še vedno zelo majhna in nizko rangirana država. Imamo samo enega igralca med Top 200 na svetu, na turnirjih se v povprečju zbere manj kot 20 tekmovalcev, zelo težko je pridobiti nove igralce, še težje pa jih je obdržati. Veliko časa in truda je treba vložiti, da postaneš vsaj malo konkurenčen, mnogi zato prehitro obupajo.
V Rigi se je zbralo 250 tekmovalcev iz dvanajstih držav. Nisva se nadejala zelo visoke uvrstitve, saj sva bila postavljena na 110. in 133. mesto med nosilci, vseeno pa sva računala na dobre točke za svetovno lestvico. En dan pred tekmo sva v hotelu dobila priložnost potrenirati s tekmovalci iz Švedske in Finske, dveh velesil v namiznem hokeju. Bila sva vesela njihovih nasvetov in predvsem prikazanih trikov.
In napočil je dan D. Na začetku je bilo prisotne kar nekaj treme. Uspela sva premagati nekaj višje rangiranih nasprotnikov, na drugi strani pa so tudi naju presenetili nekateri nižje rangirani. Vsak igralec ima svoj stil in kar nekaj časa traja, da se temu prilagodiš. Lažje je, če nasprotnika poznaš že od prej ...
Svetovna namiznohokejska lestvica se je znova izkazala za presenetljivo točno. Jaz sem osvojil 97., Miha pa 132. mesto, za oba pa je to drugi najboljši točkovni izkupiček za svetovno lestvico. Zadovoljna sva se vrnila domov "novim zmagam naproti".
Besedilo in foto: Bernard Škrlep
