Da pa bo nekoč mladostnik izbral poklicno pot na podlagi svojih talentov, pa mora le-te najprej odkriti. In pri tem mu največ lahko pomagajo in ga usmerjajo starši in kasnejši pedagogi, s katerimi se srečuje, od učiteljev v šoli, izvajalcev različnih interesnih dejavnosti, nenazadnje pa pa tudi idolov iz plakatov, po katerih se želi zgledovati. Otrok tudi če še ne zna ubesediti, spontano čuti lastne vzgibe, ki ga vodijo k dejavnosti, ki jo bo najraje opravljal, le slediti mu je potrebno.
A lepo po vrsti. Najprej je otroka potrebno seznaniti s čim več različnimi aktivnostmi, da bomo odkrili katera bi lahko bila tista njegova; od različnih športov, do umetniškega izražanja preko različnih načinov (glasbe, petja, slikanja). In tu je že prva past, v katero se pogostokrat ujamejo starši. Kajti oni se bodo ravnali po sebi in hobijih ali aktivnostih, ki so pomembni zanje, ni pa nujno, da bo tudi njihov otrok imel tovrstne talente. Če vzamemo za primer, bo oče, ki rad igra tenis, otroka vpeljeval v ta šport, ne bo pa mu morda ponudil drugih aktivnosti, ki bi bile otroku morda še bolj pisane na kožo. In obratno; muzikaličen starš bo otroka vpisal v glasbeno šolo, ne bo pa mu ponudil športnih dejavnosti v katerih bi se preizkusil in ki bi zanj lahko bile še primernejše.
Moramo vedeti, da so največji idoli otrok ravno njihovi starši, ne le da se po njih zgledujejo, ampak jim bodo zato, da bi bili pri njih sprejeti, pogostokrat poskušali ustreči, tudi ko v sebi čutijo drugače. Nekateri otroci se bodo, ko bodo čutili, da starši od njih pričakujejo nekaj, kar ni v skladu z njihovimi interesi, čez čas uprli naglas, spet drugi ne in bodo kljub temu sledili njihovim željam.
Še ena past, ki se tu pojavi, so neizpolnjeni cilji staršev, ki jih starši v otroka nezavedno projicirajo, da bi jih ti ponotranjili kot lastno željo. Če poenostavim; bo npr. starš, ki je bil v svoji mladosti na poti k vrhunskemu plesalcu v standardnih plesih, a se mu je ta karierna pot za las izmaknila zaradi neke poškodbe, otroka vpisal v plesno šolo že zelo zgodaj in ga ves čas priganjal k temu cilju, ki je v resnici njegov. Seveda se starš pri tem ne zaveda, koliko psihološke škode v resnici otroku s tem, ko od njega pričakuje, da bi izpolnil njegove neizpolnjene sanje, lahko povzroči. Takšen otrok se bo sicer gnal zavoljo sprejetosti starša, kasneje pa ugotovil koliko let je izgubil medtem, ko bi lahko užival v hobijih, ki resnično veselijo njega in definirajo njegovo osebnost. Po letih zanj, vedno bolj mučnih treningov, bo tako vrgel puško v koruzo in vse opustil. In takšnih primerov ni malo!
Zato je še kako pomembno vzeti otroka kot nepopisan list papirja, ki ga počasi popisuje sam in ne da ga namesto njega popisujemo mi. Vse kar moramo kot starš narediti je, da stopimo malo iz svojih okvirjev, ki so definirali nas in mu že v predšolskem in potem šolskem obdobju ponudimo čim več različnih dejavnosti, od športnih, do umetniško-ustvarjalnih, ki jih bo z leti počasi krčil na tisto eno ali dve, ki ga bodo najbolj definirale in jim bo z veseljem sledil. Morda si bo po njih izbral tudi svoj poklic, ali pa mu bodo vsaj predstavljale njegove najljubše hobije v katerem bo lahko sprostil vse svoje potenciale.
Zato ne omejujmo otrokovih aktivnosti že na začetku na zgolj samo športne ali zgolj samo umetniško-ustvarjalne dejavnosti, ampak mu ponudimo čim več raznovrstnih, med katerimi bo sam lahko izbiral in ožil svoj izbor. Le tako bo prišel do res tistih nekaj pravih zanj.
Mi pa smo imeli možnost svoje že izbrati…
mag. Klementina Sambolič;
prof. RP; univ. dipl. soc. del.
