»Nekoč mi je nekdo rekel, da lahko raka fizično ozdraviš, čustveno in duševno pa ne boš nikoli ozdravel. S to trditvijo se ne bi mogla bolj strinjati,« meni mlada mamica Jude Mifsud iz Velike Britanije, ki je uspešno preživela tretji stadij raka debelega črevesa.
O rakih, kot je rak materničnega vratu, se zavedamo veliko. Zakaj to ne velja za raka na črevesju?
Jude Mifsud je postajala vedno bolj bleda. Imela je vse manj energije, kar je pripisovala svoji epilepsiji. Vse pogostejše so bile tudi bolečine, alarm pa je zazvonil, ko je v blatu začela opažati krvave madeže.
»Rdeči madeži so se spremenili v strdke, moja raven energije pa se je še naprej zmanjševala.«
Med rednim telefonskim pogovorom je svoji osebni zdravnici omenila strdke krvi v blatu, nakar jo je zdravnica nemudoma napotila v ordinacijo in po opravljenem pregledu še na FIT test blata (fekalni imunokemični test na prikrito krvavitev v blatu).
»Nisem se zavedala, kako resno je. V lokalni bolnišnici so me uvrstili na dvotedensko čakalno listo za kolonoskopijo.«
Kolonoskopija velja za najzanesljivejšo diagnostično metodo, s katero lahko predrakave spremembe in tumorje debelega črevesa in danke odkrijejo že zgodaj. Med preiskavo, ki traja od 20 do 60 minut, ležite na boku ali hrbtu. Zdravnik specialist – gastroenterolog ali abdominalni kirurg, ki opravlja kolonoskopijo, črevo napihuje z zrakom, da bolje vidi črevesno sluznico in morebitne bolezenske spremembe. Zaradi zraka v črevesu se lahko pojavijo občutek pretakanja v črevesju, napetost ali krči, dokler zraka ne izločimo. Izjemoma se lahko med preiskavo pojavijo tudi bolečine. Če se to zgodi, povejte zdravniku, ki bo ustrezno ukrepal in vam olajšal bolečine. Kolonoskopijo opravljajo v bolnišnicah ali specialističnih gastroenteroloških ambulantah ter diagnostičnih centrih. Če pri preiskavi zdravnik opazi tumor, odvzame delček tkiva za preiskavo – opravi biopsijo. Odvzeto tkivo pregleda zdravnik patolog. Patohistološki izvid potrdi ali ovrže sum na raka. Kolonoskopijo lahko pri nas ponekod opravite v globoki sedaciji in/ali analgosedaciji s protibolečinskim in pomirjevalnim učinkom. Ti dve možnosti se svetuje vsem, ki imajo strah pred kolonoskopijo ali pa je kolonoskopija otežena zaradi zdravstvenih razlogov. Po 50. letu starosti naj bi jo opravili vsi. Kontrolne kolonoskopije naj bi opravljali na 5 let, bolniki z odkritimi polipi pa na 3 leta ali pogosteje, odvisno od patohistološkega izvida odstranjenih polipov.
Prišel je dan kolonoskopije. Jude se je predhodno pozanimala, kaj lahko pričakuje od kolonoskopije in na kaj mora biti pozorna. Odločila se je za sedacijo, zaradi katere je bila preiskava manj neprijetna.
»Približno 5 minut po preiskavi sem zagledala grozno bulico, ki je krvavela. Točno sem vedela, kaj je to. Odvzeli so več biopsij. Oče je prišel pome in odpeljali so naju v stransko sobo, kjer mi je zdravnica rekla, da je „zelo, zelo zaskrbljena“ zaradi svojih ugotovitev. Čez nekaj tednov je bilo potrjeno, da gre za raka.«
Jude je pričela z zdravljenjem. Po uspešni sedem ur trajajoči operaciji, v kateri ni bilo potrebno narediti stome, so sledili še štirje ciklusi kemoterapije. Histološki izvidi, na katere je čakala skoraj sedem tednov, so namreč pokazali, da je bil rak v tretjem stadiju in da se je že razširil v nekaj bezgavk in okoliško tkivo.
»Prvi krog kemoterapije ni bil tako slab, kot sem mislila, da bo. Imela sem nekaj mravljinčenja v rokah, vendar se je to po nekaj dneh umirilo. Drugi krog me je močno prizadel in končala sem na urgenci z boleznijo. Moj onkolog mi je zamenjal zdravila proti slabosti, ki so delovala bolje. Tretji krog me je čustveno zlomil. Moja koža je začela močno trpeti, izgledala sem slabo in počutila sem se slabo. Za zadnji krog kemoterapije smo se odločili, da zmanjšamo odmerek za 80 %, da bi zmanjšali stranske učinke.«
Jude je po zadnji kemoterapiji pozvonila na zvonec v
bolnišnici. Bilo je zelo čustveno, vendar iz pravih razlogov.


Med zdravljenjem je hodila tudi na svetovanje, da je lahko predelala čustveni tobogan, ki ga je doživela. Svetovanje pa ji ni le pomagalo predelati, kar je preživela, dalo ji je tudi orodja, ki so ji pomagala, da se je lažje spoprijela z nadaljnjim delom, s krivdo preživelega in drugimi stvarmi.
V Združenju EuropaColon Slovenija vsem mladim bolnikom z raki prebavil do 55 let nudimo možnost, da se brezplačno pridružijo podporni skupini, ki jo vodi klinična psihologinja dr. Vesna Radonjić Miholič. Ker je nova skupina v nastajanju, nam pišite na metka@europacolon.si ali nas pokličite na 041 779 747.
»Čeprav sem zelo nesrečna, da sem zbolela za rakom na črevesju, sem lahko hvaležna za marsikaj. Moja osebna zdravnica je resno obravnavala moje simptome. Slišala sem veliko zgodb o ljudeh moje starosti, ki so jih zavrnili zaradi njihovih simptomov, češ da so „premladi“, da bi imeli raka na črevesju.«
Svojo zgodbo rada deli z
drugimi z željo, da bi se vsi bolje zavedali simptomov in se odpravili k
zdravniku, ki jim bo prisluhnil, pravočasno.


Povzeto po pričevanju iz knjige Ste mladi, a morda gre za raka - 16 zgodb o pogumu in odpornosti (v izvirniku You're young but it might be cancer, DiCE, 2024).
V združenju EuropaColon Slovenija tudi z objavo zgodb mladih bolnikov v sodelovanju z DiCE (Digestive Cancers Europe) ozaveščamo in spodbujamo k zgodnjemu odkrivanju raka debelega črevesa in danke.
Prisluhnite tudi drugim zgodbam mladih bolnikov z rakom debelega črevesa in danke v starosti od 18 do 49 let. Več TUKAJ.
SKUPAJ SMO V TEM!