»Kri v blatu je bila znak, da moram ukrepati.«

Lasma iz Latvije je bila mlada ženska, ujeta v vrtinec dela, študija in življenja, ko so ji pri 33 letih potrdili diagnozo raka danke v tretjem stadiju.

»Če se ozrem nazaj na prve simptome, ki sem jih prepoznala, zdaj razumem, kako enostavno je bilo ignorirati signale svojega telesa in za težave s prebavo kriviti življenjske okoliščine in stres, čeprav sem v ozadju čutila, da to ni normalno. Preprosta sredstva, ki so včasih pomagala, kot je aktivno oglje, niso več delovala.«   

Test okultne krvi v blatu je bil negativen, osebni zdravnik pa je Lasmo miril, da je še mlada in z njo ne more biti nič narobe, saj nima znanih dednih težav, zato je na kolonoskopijo čakala dodatne mesece, na kateri pa so potem našli rakav izrastek.

»V približno devetih mesecih od prvih simtomov, ki sem jih zaznala, je moj rak dosegel tretjo stopnjo. Moja prva misel je bila: vedela sem, da je tako. Čutila sem, da nekaj ni tako dobro kot smo si vsi želeli misliti.«

Lasma je zaključila študij zdravstvene nege in kot pravi sama, sta ji osnovna medicinska izobrazba in znanje bila v veliko pomoč. A kako povedati bližnjim? Čeprav je bilo povedati družini eno najtežjih dejanj v njenem življenju, se je odločila, da svoje bolezni ne bo skrivala in da bo o njej odkrito spregovorila.

»Po nekaj tednih neoadjuvantnega zdravljenja (kemoterapija + radioterapija) sem začela čutiti simptome menopavze – šibkost in vročinske oblive večkrat na dan. Tega nisem pričakovala in o tem nisem bila obveščena,« je opisala posledice zdravljenja. Kasneje se je izkazalo, da je na to niso opozorili, ker zdravniki običajno delajo s starejšimi bolniki in vprašanja o plodnosti niso del njihovih rutinskih pogovorov z bolniki. 

Najtežja stvar po operacije niso bile bolečine

Sledila je še operacija, po kateri je dobila vrečko za ileostomo, ki pa na srečo ni bila trajna in so ji jo po šestih mesecih, medtem ko je prestajala in okrevala po adjuvantni kemoterapiji, odstranili. A pojavili so se novi neželeni stranski učinki, saj pet dni ni mogla urinirati in huda vnetja mehurja.

»Zdravljenje raka zahteva veliko moči in energije. Oslabi telo in te ves čas dela utrujene. To eno stvar sem zagotovo trenirala – potrpežljivost. Potrpežljivost čakanja na zdravnika, na preiskave in njihove rezultate, na konec zdravljenja, na izginotje stranskih učinkov, na stvari, ki so bile načrtovanje, a se niso zgodile po načrtih.«

Kako je rak in zdravljenje vplivalo na njeno življenje?

»Nimam otrok, ker vidik plodnosti ni bil del razprave in pred zdravljenjem ni bila omenjena možnost zamrznitve jajčec. Pomanjkanje popolnih informacij o stranskih učinkih zdravljenja mi je vzelo svobodno izbiro pri načrtovanju družine.«

Lasmi se je porušilo tudi spolno življenje, saj je zaradi radioterapije vaginalno tkivo postalo manj elastično, pogostejše pa so tudi neobvladljive nočne inkontinence, zaradi katerih je zelo težko vzpostavila intimnost.

Danes, štiri leta po zdravljenju, je našla rešitev tudi za to. Že več kot leto dni ima razumevajočega partnerja, kar ji pomaga pri duševnem zdravljenju.

»Kakovost življenje je za nas tako pomemben vidik, da bi ga bilo treba jemati veliko bolj resno, kot ga do zdaj. Nismo le številke v statistiki preživetja, smo mladi ljudje s pravico in željo, da živimo polno življenje.«

In prav zaradi govori o svoji bolezni in ozavešča tudi druge ljudi, da se pravočasno seznanijo s simptomi in so pozorni na telesne signale.

---

Povzeto po pričevanju iz knjige Ste mladi, a morda gre za raka - 16 zgodb o pogumu in odpornosti (v izvirniku You're young but it might be cancer, DiCE, 2024).  

V združenju EuropaColon Slovenija tudi z objavo zgodb mladih bolnikov v sodelovanju z DiCE (Digestive Cancers Europe) ozaveščamo in spodbujamo k zgodnjemu odkrivanju raka debelega črevesa in danke.

Vabljeni, da prisluhnite celotni Lasmini zgodbi TUKAJ. (https://www.europacolon.si/mladi-bolniki-z-rakom_lasma-nikolaisone-latvia.html)

SKUPAJ SMO V TEM!

www.europacolon.si