Edo Ješe, član Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine je dokazal, da rek 'kjer je volja, je tudi pot' še kako drži. Kljub neuspehu v lanskem letu (zaradi vremenskih razmer), mu je letos uspelo doseči cilj in se z gorskim e-kolesom podati na Krvavec. Po končanem podvigu je Edo Ješe zapisal:
Že lansko leto sem bil z gorskim kolesom (z ročnim pogonom spredaj in dvema manjšima motorjema na zadnjih kolesih) na Krvavcu, a sem zaradi nevihte moral hitro obrniti domov. Zato sem imel ta izlet v načrtu za letos.
3. avgusta sem se zgodaj zjutraj odpravil. Napovedano je bilo kar vroče vreme, a vse do vrha temperatura ni šla kaj dosti čez 20°C. Ker je pot dolga ter strma in sem hotel prihraniti kar največ baterije za krvavške strmine, mi je bilo vseeno kar toplo. Eno uro sem potreboval do Grada, kjer pa se začne pravi vzpon preko Ambroža. Do Jezerc, do koder je asfalt, sem za 11,7 km potreboval še 1 h 45 minut. Nato se cesta položi in spremeni v lep makadam do vrhnje postaje gondole (1.477 mnv). Do Hotela Krvavec in Plaže (na višini 1.600 m) pa so v lanskem letu celo položili asfalt. Na Plaži sem se seveda moral obvezno ustaviti (naj bo na smučanju ali kolesarjenju;) spiti pivo in pojesti nekaj sladkega. Plan je bil izpolnjen, a ob počitku in ogledu poti proti vrhu (grob, kamnit makadam), sem vprašal natakarico, do kam lahko pridem. Odgovorila je, da verjetno do vrha Krvavca, da gre pa tudi na Zvoh, kamor pa še »navadni« kolesarji ne pridejo. Če sem prišel že do tu, imel pa sem še skoraj pol energije v bateriji, sem se po okrepčilu odpravil pogledat, do kam res lahko prilezem.
Pot do Doma na Krvavcu (1.684 mnv) je bila kar lepa in ne prestrma, nato pa do vrha Krvavca (1.853 mnv) postane težja (večji kamni) in strmejša. Nekaj deset metrov so jo celo zabetonirali, da do oddajnika lahko pridejo z avtom. Po vrhu Krvavca sem se spustil in si ogledal še pot na Zvoh, stanje baterije in pa seveda moje stanje duha. Pot je na najstrmejšem delu tlakovana, baterija je imela še nekaj energije jaz pa volje. Torej sem se odločil, da poskusim. V teh dobrih 500 metrih sem se dvakrat ustavil (Garmin je kazal 32 odstotni naklon), se nadihal in potipal, koliko se motorji grejejo (uporabljal sem cca. 350 W moči), a vseeno prišel do vrha vlečnice Zvoh na višini 1.950 m. Tu imajo akumulacijsko jezero, ki pa je ob tej suši tudi precej prazno. Že od Doma na Krvavcu, na vrhu Krvavca, predvsem pa na Zvohu, se odpirajo krasni razgledi na Ljubljansko kotlino skupaj s Šmarno goro ter na drugo stran proti Veliki planini. Ob teh razgledih z vrha se zaveš, kako visoko si in si rečeš - splačalo se je.Samo za spust sem porabil eno uro. No, od Cerkelj do doma pa je bilo res že vroče, kot so napovedali. Še nekaj podatkov, ki so za kolesarje nujni: skupaj sem v 8 urah vozil 6 ur (štiri do vrha in dve nazaj do doma) ter naredil čez 77 kilometrov in 1.750 višinskih metrov.
Edo Ješe
(vir: drustvo-para-lj.si)
