V torek, 21. julija 2026, je Bralno-recitatorska skupina Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine v Domu starejših občanov Fužine pripravila literarni nastop, posvečen Kosovelovemu letu. Dogodek je stanovalcem doma pričaral prijetno dopoldne, prežeto z lepoto slovenske poezije.

Članice skupine Mirjam Kanalec, Marjana Lavrin in Darinka Slanovec so z občuteno interpretacijo izbranih pesmi ter odlomkov iz življenja in ustvarjanja Srečka Kosovela predstavile pesnika, ki je s svojo izjemno ustvarjalnostjo pustil neizbrisen pečat v slovenski književnosti. Ob recitacijah so poslušalci spoznali tudi pomembne mejnike njegovega kratkega, a bogatega življenja. Predstavljen je bil Kosovel kot pesnik Krasa, rojen leta 1904 v Sežani, otroštvo pa je preživel v Tomaju. Čeprav so mu starši namenjali poklic gozdnega inženirja, je izbral študij slovenistike, romanistike in filozofije ter svoje življenje posvetil poeziji. Njegovo ustvarjanje je močno zaznamovala prva svetovna vojna, zato njegova dela izražajo bolečino, nemir, sočutje in hrepenenje, hkrati pa tudi izjemno življenjsko moč in iskrenost.

Posebno mesto na literarnem dopoldnevu je imela tudi pesnikova izpoved:

»Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je trpka in molčeča, grenka, kakor je brinova jagoda s Krasa …«

Obiskovalci so se seznanili tudi s tragičnim zaključkom njegove življenjske poti. Po literarnem večeru v Zagorju je zaradi noči, preživete v mrzli železniški čakalnici, hudo zbolel in maja 1926, star komaj dvaindvajset let, umrl za meningitisom. Pokopan je v Tomaju, njegova poezija pa še danes ostaja dragocen del slovenske kulturne dediščine. Topel sprejem, iskrena pozornost poslušalcev in prijetno vzdušje so znova potrdili, da poezija povezuje ljudi, bogati vsakdan ter odpira prostor za skupno doživljanje lepote slovenske besede.