Najmanjši ljubljanski trg in njegov vodnjak

Letos aprila je bil na idiličnem Ribjem trgu (op. 1) – ki je pravzaprav proti Ljubljanici razširjena Ribja ulica – obnovljen vodnjak, investitor je bil Mestna občina Ljubljana. Vodnjak sestavlja dvodelen kamnit podstavek kvadratnega tlorisa. Na sprednji strani zgornjega dela profilirana konzola nosi zbiralnik školjkaste oblike, pod katero je rozeta v obliki maskerona z (novodobno) izlivko, skozi katero voda odteka v korito, sestavljeno iz treh med seboj povezanih polkrožnih bazenov z masivnim profiliranim robom; na stranskih in zadnji strani so tri enake reliefne aplike grškega boga morja Pozejdona (oz. rimskega Neptuna) s trizobom v desnici, ki ga prek valov vleče kvadriga hipokampov. Na vrhu podstavka je kip danaide z vrčem, t. i. »Zlata deklica« (sl. 1, 2, 5).

Članek je posvečen temu kipu. V Registru nepremične kulturne dediščine (ev. št. 5640) je interpretiran kot Higeja ali pa tudi kot bajeslovni studenec Hipokrene na gori Helikon, (op. 2) pri čemer bi torej šlo za alegorijo izvira; več piscev jo imenuje nimfa, zlasti po prenosu na sedanjo lokacijo v osemdesetih prejšnjega stoletja je bila imenovana devica, včasih tudi muza.

Aplike in danaida so bili prvotno litoželezni. Špelca Čopič, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko so v knjigi Ljubljansko kiparstvo na prostem (1991) opozorili, da je enak odlitek kipa, le da iz cinka, v kompleksu gradu Miramar pri Trstu. »Menda je delo neke livarne v Berlinu« (op. 3).

Kot bo pokazano v nadaljevanju, je bil kip ulit v livarni kneza Salma v Blanskem (Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko/ Gräflich Salmschen Hüttenwerke von Blansko). In kot vemo, je od tam v letih po sredini 19. stoletja tudi sicer prišla večina litoželezne opreme za park dvorca Tivoli, kjer je vodnjak z danaido prvotno stal (op. 4).

Vodnjak prvotno v tivolskem parku

Ob Tivolskem dvorcu naj bi dal vodnjak postaviti že feldmaršal Ivan Jožef Vaclav Radetzky grof Radec, (op. 5) ki je imel dvorec v posesti v letih od 1852 do 1858. To z veliko verjetnostjo drži, saj je dal prav on urediti tudi vodno napeljavo, ki se je navezovala na vodni vir oz. na vodnjaka in ribnik ob dvorcu (op. 6).

Leta 1933 so na jasi za dvorcem in ob poti na Rožnik po načrtu arh. Jožeta Plečnika postavili letno gledališče (avditorij z leseno tarasasto tribuno in peščenim odrom) in na zgornji rob terase postavili vodnjak. Risbe vodnjaka na načrtu (sl. 15) so najstarejše znane upodobitve vodnjaka, (op. 7) se je pa ohranila tudi fotografija, najverjetneje iz tistega časa (op. 8).

V Varstvu spomenikov v letih 1951–1952 je Josip Mal zapisal: »Vodnjak Hipokrene, ki je sedaj skrit za projekcijsko kabino kinogledališča »Tivoli«, tudi še čaka na primernejšo postavitev na kakem drugem kraju parka«,(op. 9) Nace Šumi pa v isti publikaciji v članku o problemih spomeniškega varstva v Ljubljani pravi: »Prvotno nameravana nadomestitev Neptunovega vodnjaka, ki je sedaj postavljen v kotu dvorišča SAZU in ki bi stilno (17. stoletje), sodil na Ribji trg, smo opustili v prid Plečnikovemu predlogu, ki predvideva sodoben (po možnosti s kovanim izdelkom) poudarek trga. Prenos vodnjaka bi bil problematičen tudi zato, ker je spomenik že precej slab.« (op. 10) Letni kino Tivoli so že naslednje leto ukinili in jaso zatravili, vodnjak pa je ostal zapuščen na jasi še skoraj naslednjih trideset let. (op. 11)

Nimfe in danaide

Nimfe so v grški mitologiji ženskam podobna bitja, ki živijo v gorah, gozdu ali vodi. Danaide pa so bile v grški mitologiji hčere Danaosa, sina egiptovskega kralja Belosa in dvojčka njegovega brata Egipta (Aegyptos). Ker ga je brat pregnal iz Egipta, je Danaos s svojimi petdesetimi hčerami – danaidami – pobegnil v Argos, kjer je postal kralj. Ko so v Argos prispeli sinovi Egipta, da bi se poročili z danaidami, je Danaos hčeram ukazal, naj na poročno noč ubijejo svoje može. Vse razen najstarejše Hipermestre so ukaz izpolnile. Za kazen so bile danaide v podzemnem svetu Hadu obsojene na večno nalogo: z vodo so morale polniti posodo brez dna, ki je ni bilo mogoče nikoli napolniti.(op. 12) Prav zaradi te simbolne povezanosti z vodo so danaide pogost motiv vodnjakov. To velja tudi za »tivolsko« oz. »ljubljansko«.

Livarna kneza Salma v Blanskem ter danaide in mladenke z vazami

Salmova livarna umetniškega liva (po letu 1896 delniška družba: Akciová společnost strojírny / Maschinenbau-Aktiengesellschaft) je med drugim slovela tudi po svojih danaidah in monumentalnih litoželeznih vodnjakih z ženskimi figurami, ki na ramenih nosijo vrč ali vazo z vodo. V Sloveniji so se ohranili štirje primerki slednjih: v Logatcu, Šmarjeških Toplicah, Črnomlju in na Vrhniki.(op. 13)

Risbo »ljubljanske« danaide (»Danaide«) lahko vidimo v katalogu livarne iz okoli leta 1870, (op. 14) ki ga hrani Moravski deželni muzej v Brnu, in sicer na tabeli 15 z naslovom Statuen nach echten Antiken gegossen (sl. 3), torej z odlitki po antičnih predlogah. Omeniti pa je potrebno, da ni nobenega razloga, da ne bi livarna enakih danaid izdelovala že prej, saj je znano, da so bili prodajno uspešni primerki lahko aktualni tudi več desetletij.

Odlitek tehta približno 150 kg, visok je 115 cm. Na isti tabeli so prikazane tudi risbe drugih slavnih antičnih del, ki jih je imela livarna v svojem repertoarju, npr. Apolona Belvederskega, Medičejsko Venero in Versajsko Diano. Identičen litoželezni odlitek ljubljanske danaide hrani tudi Muzej Blanenska v Blanskem (sl. 4).

Odlitki po isti antični predlogi v berlinski umetniški livarni Moritz Geiss

Enak odlitek imajo v dvorcu Tegel pri Berlinu, ki je bil od leta 1766 v lasti družine Humboldt. Tu sta otroštvo preživela naravoslovec Alexander von Humboldt in njegov brat, filozof, jezikoslovec in ustanovitelj Berlinske univerze Wilhelm von Humboldt. Slednji je med svojim bivanjem v Rimu kot pruski odposlanec pri Svetem sedežu (1802–1808) prišel v stik s številnimi antičnimi kiparskimi deli.(op. 15) Po odpustu iz državne službe leta 1819 se je vrnil v domači dvorec ter dal tako notranjost kot zunanjost renesančne stavbe prenoviti arh. Karlu Friedrichu Schinklu.(op. 16)

Odlitek je narejen po antičnem vzoru, in sicer po t. i. nimfi Anhiroji, ki je ohranjena v več rimskih kopijah; eno hrani Narodni muzej v Liverpoolu (sl. 5 ). Muzejski opis artefakta iz 1. ali 2. stoletja se glasi: »Kip predstavlja tip, ki je znan v več kot dvajsetih različicah, vendar nobena ne ohranja izvirne glave, rok ali atributov. Drapirana ženska stopa naprej v gracioznem gibanju, ki je skoraj zagotovo rezultat kasnejše rekonstrukcije. Figura je obrnjena naprej in teža telesa je na levi nogi, ki je pokrčena v kolenu. Iztegnjena desna noga je rekonstrukcija in daje kipu občutek gibanja, vendar povzroča, da ukrivljeno stopalo sega čez rob podstavka. Zelo verjetno je, da sta bila spodnji del desne noge in stopalo gola, saj ženska dviga rob svojega krila in z desno roko pridržuje draperijo. Figura nosi hiton in himation. Brezrokavni hiton je krojen z globoko odprtino za roke, himation pa je potegnjen navzgor čez desno nogo in zložen nazaj čez levo ramo. Kip je bil nekoč v vili d’Este v Tivoliju, kjer je krasil Fontanile della Civetta, enega izmed znamenitih vodnjakov v vili. Leta 1790 ga je kupil Ferdinando Lisandroni. Izvor iz Hadrijanove vile je zgolj domneven. Glavo, ki je bila prvotno odstranjena, sta dodala Lisandroni in njegov partner Antonio d’Este; restavracije vključujejo tudi roke, desno nogo pod kolenom, stopalo ter zunanje robove draperije.« (op. 17) Dodajmo, da je bil kipar in restavrator Antonio d'Este (1754–1837) prijatelj in sodelavec slavnega Antonia Canove in je sodeloval z v Rimu delujočim kiparjem Ferdinandom Lisandronijem (1735–1811). Ta je pozneje postal eden najpomembnejših restavratorjev antičnih umetnin v Muzeju Chiaramonti v Vatikanu.(op. 18)

Po zgledu primerka v dvorcu Tegel sta berlinski cinkolivarni Moritz Geiss in Simon Pierre Devaranne od sredine 40. let 19. stoletja dalje ponujali odlitke te skulpture iz cinka.(op. 19) Enega lahko vidimo pri dvorcu Schönhausen v berlinskem okrožju Pankow (sl. 6), enega pa, kot rečeno, v kompleksu gradu Miramar pri Trstu, kjer je postavljen v nišo vodnjaka med stopniščema, ki vodita od pristanišča proti dvorcu. (op. 20) Ta odlitek je dejansko znan tudi kot Humboldtova nimfa.(op. 21) (sl. 8).

Zgodba Miramara sega v leto 1855, ko se je brat cesarja Franca Jožefa I. in poznejši mehiški kralj nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan I. Habsburško-Lotarinški odločil zgraditi svojo rezidenco nad Tržaškim zalivom.(op. 22) V parku pa so tudi drugi odlitki po antičnih predlogah, ki jih je nadvojvoda kupil v Berlinu pri Geissu 1862, npr. Kapuanska Venera in Berlinski Meleager.(op. 23)

Philipp Conrad Moritz Geiss (1805–1875) je bil eden najpomembnejših evropskih proizvajalcev umetniških cinkovih odlitkov in pionir berlinske industrije cinkovega litja. Leta 1841 je izdal obsežen katalog arhitekturnih okrasov in kipov po antičnih ter sodobnih modelih, leta 1863 pa razširjeno drugo izdajo s predgovorom arhitekta, oblikovalca in slikarja Schinkla.(op. 24) Leta 1851 se je Geiss (op. 25)  – enako kot Salmova livarna – predstavil na Veliki razstavi v Londonu. V petdesetih letih sta kraljica Viktorija in njen soprog princ Albert pridobila za vrtove dvorca Osborne House, svoje poletne rezidence na otoku Wight, enajst njegovih cinkovih odlitkov po antičnih izvirnikih, med drugim tudi Venero iz Kapue in Berlinskega Meleagra.(op. 26)

Selitev tivolskega vodnjaka na Ribji trg

Podrobneje je o okoliščinah selitve ljubljanskega vodnjaka nedavno pisal Vasja Butina. (op. 27) Prej omenjena Plečnikova pobuda je bila realizirana šele leta 1981, ko so vodnjak restavrirali in prestavili na Ribji trg ter ga poimenovali Vodnjak device. Pri tem ni šlo brez zapletov. Tedanji direktor Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo Aleksander Bassin je 28. maja pisal Komunalni skupnosti občine Ljubljana-Center, da namestitev vodnjaka ni pravilna, ker da ni v osi tlakovnih plošč, in da naj izvajalec to nemudoma popravi.(op. 28)

Kip danaide v devetdesetih letih

Že leta 1994 naj bi bil kip močno poškodovan. Franci Horvat v knjigi Sto vodnjakov na Slovenskem piše: »Leta 1994 je bila Hipokrena zopet poškodovana, saj jo je neznan objestnež s kolesom obglavil. Potrebna je bila študija, kako popraviti vodnjak. Restavriranje je leta 1995 opravila priznana restavratorska delavnica Mali iz Ljubljane, ki je kip ulila iz umetne mase in ga pozlatila.«(op. 29) Podatek se sicer ne ujema s tistim v Registru (RNKD), ki kot leto obnove in izdelave kopije navaja 1997.(op. 30) Ideja o postavitvi vodnjaka naj bi se porodila arh. Juretu Lenardu, realiziral jo je odbor za prenovo občine Ljubljana Center; obnovitvena dela so izvedli kot rečeno v delavnici kiparja Petra Malija,(op. 31) ta pa je po litoželeznem kipu danaide izdelal kopijo iz umetne smole, na novo pa so v bron ulili vse tri reliefne plošče s Pozejdonom. Oba kipa in reliefne plošče je pozlatil kipar Vasja Urlih, ker naj bi bil tak namreč tudi prvotni kip;(op. 32) ta je danes hranjen v Mestni hiši v Ljubljani (sl. 5).

Kot lahko vidimo na fotografiji vodnjaka (1981?), posneti v času, ko je ta še stal ob letnem gledališču v Tivoliju (Pergovnik, str. 155; delo navedeno tukaj pod op. 38), je bil kip Danide (prav tako pa tudi reliefi s Pozejdonom) v značilni temno sivkasti barvi litega železa, enaki, kot jo ima odlitek Salmove livarne v muzeju v Blanskem (sl. 4); očitno pozlate takrat ni bilo več.

Restavriranje danaide spomladi 2026

Restavratorska dela je med 14. in 30. aprilom letos opravilo podjetje Restavratorstvo Mali d. o. o. iz Trzina z vodjem del mag. Jernejem Malijem ter sodelavcema restavratorjem Tinetom Krušcem in akademskim slikarjem Robertom Prašnikarjem,(op. 33) odgovorna konservatorka je bila Marija Režek Kambič, vrednost del je znašala 20.000 EUR.(op. 34) Na spletnem portalu Ljubljanainfo so ob tej priložnosti zapisali: »Vodnjak Zlata deklica je eden izmed najbolj prepoznavnih elementov trga in mesta, saj združuje bogato zgodovino, kiparsko umetnost in ljubljansko tradicijo. Trg, na katerem stoji, pa je prežet z ljubljansko zgodovino. Obnova bo omogočila, da bo tudi prihodnjim generacijam predstavljal pomemben kulturni in zgodovinski simbol Ljubljane.«(op. 35)

Vodja restavratorskih del kipar mag. Jernej Mali je med cilji posega navedel »ohranitev čim več originalne snovi«.(op. 36) Pri tem pa v zvezi s kipom zelo zmoti to, da v konservatorskem poročilu ni niti besede o litoželeznem izvirniku v ljubljanski Mestni hiši. Sploh ob dejstvu, da kopija v devetdesetih letih – po restavratorjevem lastnem zapisu – ni bila opravljena dobro: »razpoka v poliestrski smoli je posledica spajanja dveh polovic forme v kalup. Zaradi oblike roke in težkega dostopa v notranjost kipa očitno ni bil dobro spojen /preplasten s steklenimi vlakni. Podobne razpoke so se pojavljale še na drugih delih forme«.(op. 37)  

Primerjava izvirnika in kopije v umetni masi tudi sicer razkriva nedoslednosti in okornosti (npr. pri oblikovanju rok in postavitvi vaze; sl. 11–14), ki bi jih pri Salmovi livarni – eni najkvalitetnejših evropskih livarn umetniškega liva 19. stoletja z naročniki tudi iz najvišjih družbenih krogov – težko pričakovali.

Zaključek

Model konkretne antične danaide je bil torej v Berlinu poznan že v 1. polovici 19. stoletja in v lasti Wilhelma von Humboldta (†1835), ki je zadnjih šestnajst let živel na dvorcu Tegel. Ob upoštevanju tedanje prakse prostega kroženja in izposojanja modelov ter dejstva, da enotna patentna zaščita ne v Nemčiji ne na območju avstrijskega (potem avstro-ogrskega) cesarstva še ni obstajala, pa tudi ni razloga, da Salmova livarna do modela ne bi mogla priti že pred izdajo kataloga okoli leta 1870.

Krajinska arhitektka in za Tivoli pristojna konservatorka Darja Pergovnik je leta 2014 izkopala temelj vodnjaka in na bližnjih stopnicah celo odkrila letnico 1933, »kar pomeni, da je bil sklop letnega gledališča širši. Več let sem dajala pobude za ureditev tega dela, ponovno postavitev in reminiscenco vodnjaka, ki je bil žal odstranjen in prenesen na Ribji trg.«(op. 38)

Spomnimo, da park Tivolskega dvorca še danes krasi več del iz Salmove livarne: med njimi z zlato medaljo na svetovni razstavi v Londonu leta 1851 nagrajeni Rammelmayerjev kip feldmaršala Radetzkega (op. 39)  (izvirnik danes v ljubljanskem Mestnem muzeju in pred dvorcem kopija) ter štiri skulpture molosov, prav tako izdelane po antičnih predlogah.(op. 40)

Simona Kermavnar

Opombe

1 Gl. npr. Iztok Bončina, Utrinki tisočletne Ljubljane. Turistični vodnik po Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 28–29.

2 RNKD (https://eid.gov.si/#!/enota/5640). Opis je nekoliko zavajajoč, saj je kip na trgu kopija iz umetne smole: »Na podstavku stoji pozlačen železen kip mlade ženske, ki zliva vodo iz vrča v kamnito školjko. Kip je kopija, postavljena 1997«.

3 Špelca Čopič, Damjan Prelovšek, Sonja Žitko: Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana 1991, str. 116–117.

4 Gl. Simona Kermavnar, Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji, Ljubljana 2021, str. 32–45.

5 Vasja Butina, Ljubljana: mesto med vodami od prazgodovine do sodobnosti, II, Ljubljan 2025, str. 1156–1158.

6 Ines Unetič, Feldmaršalova vrtova v Tržiču in Ljubljani, v: Feldmaršal Radetzky in Slovenci (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2017, str. 91–105: 86 [Zbirka Thesaurus memoriae, Opuscula, 5].

7 Butina, 2025 (n. d.), str. 1157. Za poslani skenogram načrta se najlepše zahvaljujem kolegici Ani Porok (MGML, Plečnikova hiša).

8 Saša Bojc, Plečnikov amfiteater bi v Tivoliju zaživel po skoraj sto letih, delo, 6. 2. 2022, Delo, vir: https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/o-plecnikovem-amfiteatru-v-tivoliju-skoraj-sto-let-pozneje).

9 Josip Mal, Mestni muzej v Ljubljani v letih 1951–1952, Varstvo spomenikov, IV, 1951/1952, str. 136–140: 139.

10 Nace Šumi, Problemi spomeniškega varstva v Ljubljani v letih 1951 in 1952, Varstvo spomenikov, IV, 1951/1952, str. 53–63: 56

11 Butina, 2025 (n. d.), str. 1157.

12 Gl. npr. Britannica. Danaïd (https://www.britannica.com/topic/Danaid, julij 2026).

13 Gl. Simona Kermavnar, Vodnjak v parku Term Šmarješke Toplice, Kronika, 68/1, 2020, str. 55–68; ista, 2021 (n. d.), str. 56–63.

Milan Koudelka iz muzeja v Blanskem pojasnjuje, da gre v teh štirih primerih preprosto za »dekle z vazo (in) skledo), odvisno od tega, kaj natačno drži v rokah. V katalogih je namreč poimenovana 'Mädchen mit der Vase' oz. 'Mädchen mit der Vase und Schale'« (e-sporočilo Milana Koudelke, 29. 6. 2026). Na tem mestu se mu tudi zahvaljujem za poslani skenogram lista iz Salmovega kataloga.

14 Jindřich Čeladín, Po stopách blanenské umělecké litiny, v: Po stopách blanenské umělecké litiny (ur. Pavlína Komínková), Blansko 2019, str. 52–101: 84; gl. tudi Jitka Sedlářová, Hugo Franz Salm a Karl von Reichenbach – příbӗh vzestupa blanenských železáren, v: Po stopách blanenské umělecké litiny (ur. Pavlína Komínková), Blansko 2019, str. 20–51.

15 Stanford Encyclopedia of Philosophy. Wilhelm von Humboldt (https://plato.stanford.edu/entries/wilhelm-humboldt/, junij 2026).

16 Humboldt-Museum – Schloss Tegel (https://www.museumsportal-berlin.de/en/museums/humboldt-museum-schloss-tegel/); ArchINFORM. Schloss Tegel (https://www.archinform.net/projekte/4096.htm).

17 National Museum Liverpool. Statue of »Anchirroe« (https://www.liverpoolmuseums.org.uk/artifact/statue-of-anchirroe).

18 The Grand Tour Collector who created Liverpools Roman Sculpture Collection (https://museumcrush.org/the-grand-tour-collector-who-created-liverpools-roman-sculpture-collection/?utm_source=chatgpt.com, julij 2026); Enciclopedia Treccani. Lisandroni, Ferdinando (https://www.treccani.it/enciclopedia/ferdinando-lisandroni_%28Dizionario-Biografico%29/?utm_source=chatgpt.com).

19 Nicola Vösgen, Berlin-Niederschönhausen: Schlossgärtnerei (https://global.museum-digital.org/object/3771831).

20 Čopič, Prelovšek, Žitko, 1991 (n. d.), str. 116.

21 Urbana legenda pravi: ker antični izvirnik sprva ni imel glave, je dal Humboldt kipu izdelati novo, in sicer z obraznimi potezami svoje žene (Museo Storico e parco del Castello di Miramare. Cartoguida (chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://miramare.cultura.gov.it/wp-content/uploads/2023/02/cartoguida-storica07-2.pdf); aTrieste.eu (https://www.atrieste.eu/Wiki/doku.php?id=monumenti:miramar_parco).

22 Dvorec (oz. vila) je bila zgrajena med letoma 1856 in 1860 oz. 1871 po načrtih arh. Carla Junkerja.

23 Gl. Museo Storico e parco del Castello di Miramare (https://miramare.cultura.gov.it/en/meleager-zinc-1862/).

24 Deutsche Biographie. Philipp Conrad Moritz Geiß (https://www.deutsche-biographie.de/gnd136365760.html#ndbcontent, junij 2026).

25 Gl. npr. Stag Statues on the Terrace, 1852 (https://bowood.org/object-of-the-month-june/).

26 Royal Collection Trust. L'adorant 1850-60 (rct.uk/collection/41493/ladorant, julij 2026).

27 Butina, 2025 (n. d.), str. 1155–1158.

28 »Napačna namestitev vodnjaka izza Tivolskega gradu na Ribjem trgu«, 0723/81, 28. 5. 1981 (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

Za vse iz Arhiva ZVKDS OE Ljubljana posredovane podatke se najlepše zahvaljujem konservatorki Urški Suhadolc.

29 Franci Horvat, Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana 2005, str. 108–109.

30 Obstaja tudi tretja opcija datuma prenove – leto 1996 ('Jernej Mali: Ponudba 11/2025 za konservatorsko-restavratorska dela na vodnjaku Zlata deklica, Ribji trg, Ljubljana, EŠD 5640'; Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

31 Horvat, 2005 (n. d.), str. 109. Arhivskega gradiva v ZVKDS okoli leta 1997 in za samo leto ni.

32 Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas. Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih, Ljubljana 1989, str. 223 (kip napačno datiran konec 19. stoletja in označen kot bronast).

Butina, 2025 (n. d.), str. 1158.

33 Restavratorstvo Mali, d. o. o.: Poročilo o konservatorsko-restavratorskih posegih na kamnitem vodnjaku Zlata deklica, EŠD 5640, Ribji trg, Ljubljana, Ljubljana, april 2026, str. 5 (ZVKDS OE Ljubljana). V nadaljevanju »Poročilo 2026«.

34 Mestna občina Ljubljana. Obnovili bomo vodnjak na Ribjem trgu (https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/novice/obnovili-bomo-vodnjak-na-ribjem-trgu, julij 2026).

35 Ljubljanainfo. Zlato deklico na Ribjem trgu obnavljajo po več kot četrt stoletja (https://ljubljanainfo.com/novica/lokalno/zlato-deklico-na-ribjem-trgu-obnavljajo-po-vec-kot-cetrt-stoletja/343050, junij 2026).

36 »Poročilo 2026«, str. 5.

37 »Poročilo 2026«, str. 10.

38 Saša Bojc, Plečnikov amfiteater bi v Tivoliju zaživel po skoraj sto letih, delo, 6. 2. 2022, Delo, vir: https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/o-plecnikovem-amfiteatru-v-tivoliju-skoraj-sto-let-pozneje); Darja Pergovnik, Plečnikova zelena Ljubljana, Ljubljana 2024, str. 152–157.

39 Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989, str. 39, 151; ista, Po sledeh časa. Spomeniki v Sloveniji, 1800–1914, Ljubljana 1996, str. 64; Werner Telesko, Denkmäler fur Feldmarshall Johann Wenzel Graf von Radetzky, v: Kulturraum Österreich. Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts, Dunaj 2008, str. 157sl.; Janez Polajnar, O življenju in smrti nekega spomenika, v: Feldmaršal Radetzky in Slovenci (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2017, str. 133–147 [Zbirka Thesaurus memoriae, Opuscula, 5].

40 Gl. Simona Kermavnar, Litoželezni molosi pred Tivolskim dvorcem v Ljubljani v evropskem kontekstu, Kronika, 67/1, 2019, str. 105–120; ista, 2021 (n. d.), str. 39–43.