Pod današnjo Gosposvetsko cesto in ob njej, zahodno od glavne severne vpadnice v rimsko Emono, se je med prvo tretjino 4. in zgodnjim 5. stoletjem širilo pokopališče, ki se je oblikovalo okoli izvorne stavbe s pokopi iz druge polovice 3. stoletja. Na sam začetek nastanka te skupine grobov, ki so verjetno zgodnjekrščanski, sodi pokop ženske s posodo iz modrega stekla.
Podcast Mestnega muzeja: Zgodba z Gosposvetske ceste
Pokopališče emonskih kristjanov
Junija 2018 je
bila med arheološkimi raziskavami v okviru prenove Gosposvetske ceste
odkrita rimska kamnita plošča z napisom v latinščini. Plošča je
označevala majhno grobno skrinjo iz kamnitih plošč, v kateri so ležali
slabo ohranjeni ostanki otroškega okostja. Ob pokopu so skrinjo zasuli z
zemljo in vanjo vrgli 11 novcev kot daritev. Potem so površino zalili z
malto in vanjo poveznili ploščo z napisom, ki je bil poudarjen z rdečo
barvo (ostanki slednje so še vidni). Glede na novce lahko grob postavimo
v zadnjo četrtino 4. ali zgodnje 5. stol.
Grob je ležal v južnem
delu stavbe, ki je bila zgrajena točno nad izvorno zgradbo in je
verjetno služila kot pokopališka cerkev. To, da je bil otrok pokopan
znotraj cerkvenega prostora, kjer je bilo okoli preloma 4. v 5. stoletje
verjetno že težko dobiti prostor, kaže na njegov posebni status oziroma
na vplivnost njegovih staršev. Med gradnjo kanalizacije leta 1892 je
bila v neposredni bližini odkrita podobna plošča, ki so jo umrlima
otrokoma Joanesu in Marcelinu posvetili žalujoči starši, oče Marinus in
mati Ursa.
Napis na plošči je bil v rimskem času pobarvan z rdečo barvo, da je bil bolje viden. Ostanki barve so se ohranili do danes. Napis se glasi:
Hic iacet innocuus Dagalaifus nomine
filius Harietonis
campidoctoris numeri invictorum seniorum
et Laurentia mater eius
qui raptus est in aeternum ẹt vixit annos duos et menses sex
pii parentes monument) illi fecerunt.
Prevod: Tukaj leži nedolžen (otrok) po imenu Dagalajf (?), sin Harietona, učitelja urjenja v enoti invicti seniores, in svoje matere Lavrencije, ki je bil odvzet v večnost in je živel dve leti in 6 mesecev. Vdani starši so mu postavili spomenik.
Kaj nam pove nagrobni napis
Ploščo
sta ob smrti še ne triletnega sina Dagalajfa (morda se je ime glasilo
nekoliko drugače, tu je napis težko berljiv) dala izdelati mati
Lavrencija in oče Harieton. Vsi trije nosijo samo po eno ime, kot je
bila navada v času pozne antike. Ime matere, Lavrencija, je bilo v času
vzpona krščanstva izredno priljubljeno tako med kristjani kot med
pogani, njegov pomen pa se je okrepil zlasti po smrti diakona
Lavrencija, ki je kot mučenik umrl med Valerijanovimi preganjanji
kristjanov leta 258. Tako oče kot sin nosita ime germanskega izvora. Ime
Dagalaifus se pogosto pojavlja na spomenikih iz 4. stoletja.
Zgodba rimskega vojaka
Dagalajfov oče Harieton je bil campidoctor,
usposobljen za urjenje vojakov v vojaškem taboru. Po vojaški hierarhiji
je zasedal visok položaj, takoj za šestimi centurioni (stotniki).
Njegova enota se je imenovala numerus invictorum seniorum. Omenja se v knjigi Notitia dignitatum
iz 5. stol., kjer je navedena kot ena izmed vojaških enot
poznoantičnega rimskega cesarstva. Epigrafsko, torej kot del napisa na
kamnu, lesu ali podobnem materialu, pa je ta vojaška enota prvič
izpričana prav na Dagalajfovi nagrobni plošči.
Morda je bil Harietonov vojaški oddelek nastanjen v Konkordiji (Iulia Concordia; danes
Concordia Sagittaria) v severni Italiji, kjer je bilo odkritih ogromno
nagrobnikov poznoantičnih vojaških enot, ki so se konec 4. stol. borile
na strani cesarja Teodozija (379–395).