24. februarja nas je zapustil naš krajan, pesnik in član KUD Križevci pri Ljutomeru Marko Kočar.
Marko je bil tankočutna duša, ki je že od malega zaznaval življenje okrog sebe v vseh odtenkih in ta videnja in občutenja je prelival v zgodbe o življenju, ki jih je pripovedoval predvsem v prleških pesmih. Že zelo zgodaj je poslušal tuje izvajalce pesmi, kot sta bila npr. Leonard Cohen ali Jacques Brel in analiziral njuna globoko sporočilna besedila. Tudi sam je začel zgodaj pisati, najprej v knjižnem slovenskem jeziku, kasneje pa je veliko več ustvarjal in pisal v prleškem narečju. Izdal je štiri zbirke pesmi, pripravljeni je imel še dve zbirki, vendar ga je bolezen prisilila k počitku in odlogu izdaje novih zbirk. Najsi so bile njegove pesmi humorne ali resne, vse so nosile neko sporočilo in življenjsko modrost. Znal je opazovati in prenesti na papir vse drobce iz življenja ljudi, ki jih je opisoval, njihovo zaznamovanost z okoljem, v katerem so živeli, njihove tegobe, radosti, usode. Upodabljal je domačo pokrajino in domačega človeka. Bil je zaveden Prlek in neizmerljiv je njegov pečat umetniškega ustvarjanja v prleški besedi. Veliko njegovih pesmi je bilo kasneje uglasbenih, pisal pa je tudi pesmi za številne ansamble, skupine in posameznike in veliko teh besedil slišimo skoraj dnevno po radiu, a ne vemo, da so njegove.
V življenju je imel veliko prijateljev in z nekaterimi je tudi ustvarjal, nastopal in jim delil svojo srčnost in dobro voljo. Zadnja leta je bil član Künštnih Prlekov in veliko prispeval k njihovemu delovanju in programu. Svoja dela je z nastopi samostojno ali z drugimi predstavljal po vsej Sloveniji. Ob tem se je velikokrat preoblekel v like, ki so nastopali v njegovih pesmih. Tudi mi smo ga imeli v zadnjih letih na našem domačem odru možnost doživeti kar nekajkrat in vsakokrat nas je napolnil z neko novo energijo.
Marko je bil tankočutna duša, ki je že od malega zaznaval življenje okrog sebe v vseh odtenkih in ta videnja in občutenja je prelival v zgodbe o življenju, ki jih je pripovedoval predvsem v prleških pesmih. Že zelo zgodaj je poslušal tuje izvajalce pesmi, kot sta bila npr. Leonard Cohen ali Jacques Brel in analiziral njuna globoko sporočilna besedila. Tudi sam je začel zgodaj pisati, najprej v knjižnem slovenskem jeziku, kasneje pa je veliko več ustvarjal in pisal v prleškem narečju. Izdal je štiri zbirke pesmi, pripravljeni je imel še dve zbirki, vendar ga je bolezen prisilila k počitku in odlogu izdaje novih zbirk. Najsi so bile njegove pesmi humorne ali resne, vse so nosile neko sporočilo in življenjsko modrost. Znal je opazovati in prenesti na papir vse drobce iz življenja ljudi, ki jih je opisoval, njihovo zaznamovanost z okoljem, v katerem so živeli, njihove tegobe, radosti, usode. Upodabljal je domačo pokrajino in domačega človeka. Bil je zaveden Prlek in neizmerljiv je njegov pečat umetniškega ustvarjanja v prleški besedi. Veliko njegovih pesmi je bilo kasneje uglasbenih, pisal pa je tudi pesmi za številne ansamble, skupine in posameznike in veliko teh besedil slišimo skoraj dnevno po radiu, a ne vemo, da so njegove.
V življenju je imel veliko prijateljev in z nekaterimi je tudi ustvarjal, nastopal in jim delil svojo srčnost in dobro voljo. Zadnja leta je bil član Künštnih Prlekov in veliko prispeval k njihovemu delovanju in programu. Svoja dela je z nastopi samostojno ali z drugimi predstavljal po vsej Sloveniji. Ob tem se je velikokrat preoblekel v like, ki so nastopali v njegovih pesmih. Tudi mi smo ga imeli v zadnjih letih na našem domačem odru možnost doživeti kar nekajkrat in vsakokrat nas je napolnil z neko novo energijo.
Teden dni po tem, ko nas je za vedno zapustil, smo v dvorani Kulturnega doma pripravili Žalno sejo, na kateri so se ga spomnili Silva Duh iz KUD Križevci pri Ljutomeru, njegova prijatelja iz najzgodnejšega otroštva, ki sta to ostala vse do konca: Emil Šmid in Egon Sukič, sošolec in sodelavec pri raznih glasbenih projektih Stanko Ilješ, kolega iz vrst Künštnih Prlekov Branko Hrga ter dolgoletni prijatelj in kantavtor Tadej Vesenjak, ki je zapel nekaj njegovih najljubših pesmi, ki jih je seveda Marko sam napisal. Manica Sušec in Silva Duh sta nekaj njegovih pesmi prebrali.
Marko nam je pustil zapuščino, zaradi katere bo ostal za vedno med nami.
