Logo MojaObčina.si

Komenda

DANES
-2°C
-2°C
JUTRI
0°C
-2°C
978

NIČ VEČ SPOLNIH ZLORAB!


Papež Frančišek in Cerkev spodbujata k temu, da se ne sme več molčati o nobenem primeru spolnih in druge vrste zlorab, marveč jih razkriti. Resnice, naj bo še tako žalostna in bridka, se ne sme zavijati v tančico. Cerkev ukrepa zoper primere zlorab in s tem daje zgled, naj tako dela tudi družba. Papež Frančišek je glede zlorab neomajen: Nobene tolerance! "Grešnike" poziva: Spreobrnite se in spokorite! Februarja bo v Vatikanu organiziral strokovni posvet, kako zaščititi otroke. Časnikarjem, ki so razkrivali spolne in druge zlorabe, se za to zahvaljuje.  
 

Televizija Slovenija, drugi program, je 24. oktobra 2018 predvajala film z naslovom Klub o čilskih duhovnikih, ki zaradi svojih spolnih in drugih prestopkov prebivajo v samotni hiši ob Tihem oceanu, nadzoruje pa jih nekdanja redovnica, tudi prestopnica. Tja jih je Cerkev poslala, da bi se spokorili za svoje velike grehe. Nanje, na njihove spolne zlorabe otrok, jih spominja mož, ki se priklati v njihov konec, pa tudi duhovnik, ki ga je Cerkev poslala, da zapre to hišo, poprej pa temeljito izpraša vsakega posameznika, tudi nekdanjo redovnico, v čem so se pregrešili, da so prišli v ta samotni kraj, hišo spokoritve. Pravo priložnost za to dobijo, ko nazadnje sprejmejo medse omenjenega moža, ki ne more molčati ob vsem, kar je strašnega in gnusnega doživel kot otrok. Eden od duhovnikov tega ne more prenesti, si s strelom v glavo vzame življenje.

Film me globoko pretrese, saj me spominja na spolne zlorabe duhovnikov po vsem svetu, zlasti na vse, kar so morale prestajati žrtve teh zlorab. Strašne, komajda verjetne stvari. Potrdilo tega, kako globoko lahko zabrede tudi duhovnik, če se prepusti spolni sli, neizživetemu nagonu, nenaravnemu nagnjenju. Namesto da bi živel vedno bolj sveto, v skladu s tem, kar oznanja z lece, in daruje Kristusu daritve zase in za druge, se predaja najbolj nizkotnim gonskim nagibom, gnusnim dejanjem. Temu, kar je bilo skrito v njem, bolestno, izrojeno samo v sebi, a ni uspel premagati, nadzorovati, ukrotiti. Z vso silo udari na dan, tako da postane ujetnik svoje najbolj izrojene narave, želja in hlepenj. Tega, kar ni lastno niti normalnemu poročenemu moškemu, kaj šele Bogu posvečeni osebi. Človek ne more verjeti, da je to mogoče, a izsledki raziskav, pričevanja žrtev in strokovnjaki zatrjujejo, da je, da se lahko tudi duhovnik z globokimi odkloni v svoji naravi tako globoko spozabi, se temu sploh ne more upreti, ker je to tako močno v njem, da se ne more več obvladati. Podoba je celo, da starejši, ko je, huje je to, še bolj pritiska nanj, da bi se tega osvobodil. Namesto da bi bil vedno bolj svetniški, svet, je vedno bolj grešen, se ne ustavi niti pred otrokom, mladostnikom, najbolj nedolžnim bitjem. Resnično, čeprav do skrajnosti bridko: takšne ljudi, ne le duhovnike, je treba začeti pravočasno zdraviti. Obenem so svarilo, kako se lahko poigrava narava s človekom, naj bo katerega koli stanu, polti in izobrazbe. Do skrajnostnih meja. Nič ne pomaga drugega kot odstranitev takšnega človeka od grešne priložnosti, zdravljenje pod strokovnim nadzorom in preprečitev, da bi se lahko še spozabljal nad nedolžnimi bitji.

Bo že držalo, kar sem nekoč rekel doktorju moralke Antonu Mlinarju pred župnijsko cerkvijo sv. Petra v Ljubljani: »Ali ni čudno, Tone, da je tam, kjer bi moralo biti največ svetosti, lahko tudi največ grešnosti!« Nič ni rekel, samo zasmejal se mi je. Verjetno si je mislil: Prav imaš! Pozneje je tudi sam izstopil, pustil duhovništvo, čeprav je bil odličen moralist. Mogoče tudi zaradi tistega, kar je odkrival in spoznaval, da je narobe v Cerkvi, a se to ne popravi.  

Čilski film me je spomnil tudi na slovenske duhovnike, obtožene oz. osumljene pedofilije. Nikogar med njimi ne obsojam, njihov »greh« mi je svarilo in opozorilo, kako globoko lahko zabrede tudi najsvetejši človek, če prekine svojo najtrdnejšo in najbolj intimno povezavo z Bogom, se ga vsak dan znova ne oklene z vsemi močmi in prošnjami, naj mu pomaga v njegovi človeški slabosti. V tistem, za kar je celo močno preizkušeni nekdanji ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran ugotavljal: »Eni revčki smo!« Kako prav je imel! Res smo revčki brez Boga in njegove pomoči, milosti od zgoraj! Kako hitro lahko zdrknemo na raven človeškega, celo nizkotnega, živalskega ne morem reči, ker je živalim to prirojeno, ljudi pa bi moral voditi duh, a kako naj jih, če je ta bolan, izprijen, izmaličen sam v sebi. Potem lahko človek namesto kreature narave postane njegova karikatura, duhovna pokveka, beda bed.

Film Klub karikira, močno zaostri dogajanje v hiši sramu in spokornosti med  pregrešnimi duhovniki, a ni daleč od resnice, možnega in mogočega, če se duhovnik tako zelo spozabi, ga slepo vodijo nagoni in goni, se prepusti čutnosti.

Molimo za zdravo pamet! je opozarjal arhitekt Plečnik. Molimo pa tudi za zdravo telo, bi dodal. In bodimo Bogu hvaležni zanj. Če je bolno, um pa tudi, čim prej poiščimo zdravnika, da bolnik ne bo »okužil« drugih. Če jih je že, najdimo pravi lek zanj in obolele. Od nevarnih ljudi pa čim dlje stran! Od zalezovalca hudega duha tudi. Dobro se zna potuhniti, zvabiti človeka v greh, potem pa ga ima na natezalnici. Glede pregreh zoper šesto Božjo zapoved še posebej, ker smo ljudje tukaj najbolj občutljivi in dovzetni. Satanove nakane je mogoče premagati le z molitvijo, postom, dobrimi deli in bičem v obliki  samopremagovanja. Vse do smrti. Z Božjo pomočjo. Brez nje ne uspeš.   

                                                   ……….........................................................

 

Papež Frančišek je 21. decembra 2018 v govoru sodelavcem v rimski kuriji vnovič obsodil vsake vrste zlorab v Cerkvi in družbi ter pozval k odločnemu boju zoper nje. Tistim, ki so zlorabili otroke in mladoletne osebe, je zaklical: »Spreobrnite se, stopite pred človeško sodišče in pripravite se na Božjo pravičnost!« Cerkev nikakor ne sme, kar se je dogajalo v preteklosti, spregledati oz podcenjevati teh grešnih dejanj. Srečanje na vrhu, ki je načrtovano v februarju v Vatikanu, naj bi s pomočjo strokovnjakov med drugim pokazalo poti, kako je mogoče najbolje zaščititi otroke in izboljšati izobrazbo cerkvenih sodelavcev. Cerkev je pred »težko nalogo, kako razlikovati dejanske primere in domnevne, upravičene tožbe od obrekovanj, pritožbe od domnev«. Zlorabe ne zadevajo le Cerkev, marveč vso družbo. Papež je odgovoril tudi na tiste glasove v Cerkvi, ki delavce pri javnih občilih obtožujejo, da so prezrli večino primerov zlorab, ki jih niso zagrešili duhovniki, in tako namenoma ustvarjali napačen vtis, kot da je to zlo le v Katoliški cerkvi. Zahvaljuje se vsem, ki so stvarno poročali o vsakem primeru zlorabe, storilce »demaskirali« in dali glas žrtvam. Cerkev spodbuja k temu, da se ne sme molčati o nobenem primeru zlorabe, marveč ga razkriti. Resnice se ne sme zavijati v tančico. Tiste duhovnike in redovnike, ki so izdali svojo poklicanost in to navidezno utemeljevali, je papež posvaril: »Vsakdo izmed nas se mora boriti zoper duhovno korupcijo.« Takšna samozadovoljna slepota bi rada vse opravičila: »prevaro, obrekovanje, sebičnost in druge pretanjene oblike zagledanosti samega vase«.

  

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!
Digitalni marketing v Slovenij