Na »Veliko Gospojnco«, kot rečemo na Koroškem, po sveti maši v Komendi, pri kateri smo obnovili posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Srcu (posvetili so nas naši škofje 15. avgusta 1992 – tiste, ki hočemo sprejeti ta blagoslov, vsem je na razpolago, a se odločamo s svobodno voljo ali hočemo ali ne), premišljujem o Mariji.

V naši dnevni sobi visi slika »Marijike« (podoba Marije z Jezusom), s posebno zgodovino. 13. avgusta letos smo se s patrom Lavrencijem iz Kamnika, na poti proti Sveti Trojici v Slovenskih goricah, pogovarjali o tej podobi in kako je prišla v našo hišo.

Na predvečer Marijinega vnebovzetja smo se na Primskovem po prelepi vigiliji, ki jo je vodil škof Anton Jamnik, pogovarjali o tem, kako je Marija še vedno živo prisotna med nami in kako z nežnostjo vodi svoje otroke k Bogu.

Tako z Marijo povezujem tudi zgodbo »Marijike«, ki jo opisujem v nadaljevanju.

Bilo je 10. januarja 2014. Bila sem v pisarni v Ljubljani. Vsi so že odšli, ker je bil petek. Tudi jaz sem že opravila vse bistveno delo, ki mi je tokrat šlo izjemno dobro in hitro od rok in sem si ob koncu vzela čas, da sem končno okoli 15. ure poslušala voščilo za novo leto, ki ga prej še nisem utegnila. Zazvenela je veličastna interpretacija Händlove Aleluje, za katero piše, da jo je navdihnil sam Bog, kajti delo je avtor napisal v treh tednih, danes pa bi ga težko v tako kratkem času kopirali. Pošiljatelju sem se pisno zahvalila za voščilo, ter sporočila, da sem tudi sama prepevala to himnično skladbo v dveh zborih in sicer pri Cilki pri Frančiškanih kot študentka, potem pa še v Mešanem cerkvenem pevskem zboru Peter Pavel Glavar v Komendi.

Nato sem še nekaj pobrkljala po računalniku in nenadoma so mi na ekran »priletele« štiri fotografije – iz »mamijevega« (tako smo klicali našo mamo) in očetovega apartmaja, iz leta 2009 in 2011. Ena je še posebej lepa, ker je mama v tako značilni drži s sklenjenimi rokami pred seboj in nanjo sije sonce. Na drugi sva midve z najmlajšo hčerko v mamijevem naslonjaču, na tretji pa je mamijeva Marijika ki jo je kupila v časih, ko je bilo prepovedano prodajati nabožne stvari; na četrti pa je reliefna Sveta Družina, ki jo je mami dala njena sestra.

Fotografije sem si sklenila doma shraniti na varno mesto in sem si jih poslala na domač naslov.

Ko sem si potem doma te slike shranjevala, je zazvonil telefon in sem izvedela, da se je moja mama poslovila s tega sveta. Ravno v času, ko sem poslušala veličastno skladbo in potem »našla« slike, ki me spominjajo na mojo mamo…..

Kljub žalosti sem vedela, da je bilo to ljubeče mamino slovo. Še istega večera smo šli k mami in sem  ob bedenju pri njej povedala to zgodbo. Svakinja je dogajanje razumela kot zadnjo voljo naše mame in mi je izročila »Marijiko«, relief Svete Družine pa so na mojo željo zadržali doma, da bi se zatekali k njej.

Podoba, ki sem jo prejela, je bila moji mami najljubša in je imela nanjo posebno drag spomin.

Po več kot petih letih, na dan Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2019, sem, kot rečeno, razmišljala o tej »o Marijiki«.  Pazljivo sem si jo ponovno ogledala ter možu, ki je odhajal na obisk k Lovrotu Grkmanu v bolnico, povedala, da take Marije nisem videla še nikjer drugje. Rekel je: »Jaz imam pa lastnoročni zapis tvoje mame o tem….« Začudeno sem ga pogledala, ker nisem vedela, da tak zapis obstaja.....Pred nekaj dnevi sta mu, kot urejevalcu arhiva naše družine, moj brat in svakinja izročila mamine »papirje«. Mož mi je prinesel lepo urejeno mamo spominov iz maminih »papirjev«, v njem je lastnoročni zapis moje mame, Jožefe Lah, ki se glasi:

»Žalosten spomin

Z grenkobo v srcu se spominjam dan sv. Jožefa 19. III. leta 1947. Na ta dan se je romalo na Grad nad Slov. Gradcem. Tudi Brdinjska dekleta smo se na ta zgoraj navedeni datum podale na Grad. Pred Bogoslužjem pa smo šle okrog cerkve in si malo ogledovale (krame) stojnice z raznovrstnimi predmeti. Na eni od teh stojnic sem zagledala prekrasno podobo Matere Marije z Jezuščkom. Stopila sem bliže in jo gledala, ko je prodajalka opazila moje zanimanje, mi jo je hotela takoj prodati, a na žalost je bila za moje zmožnosti daleč predraga. S težkim srcem sem se od podobe ločila, toda ne za dolgo. Počasi smo delale drugi krog okoli cerkve. Spet smo se znašle pred isto stojnico. Toda Marijine podobe ni bilo več. Žalostno sem potarnala prijateljicam, glejte Marijike ni več….Prodajalka me je slišala in me na vso moč, čeravno bolj skrivaj, vabila blizu. Na njenem mestu je bila za moje pojme prav neokusna slika. Ko pa sem se približala, mi je pokazala pod pult ter na tiho in žalostnim glasom povedala: glejte tu not sem jo morala odstraniti, ker so mi miličniki ukazali. Tako so mi ukazali miličniki - jo skrila. Jaz sem obstala presenečena, ona pa mi je tablo z Marijino in Jezuščkovo sliko stisnila v roke in rekla: dam jo za polovično ceno, samo da pride v prave roke in se Ji ne bo treba skrivati. Brez pomisleka sem jo odkupila in jo skrbno prinesla domov.

Minula so leta, od tega denarja, ki sem ga dala za to prelepo podobo, ne bi bilo niti sledu, jaz pa sem vedno bolj srečna, ko se vsak dan oziroma na steno v dnevni sobi, iz katere me z neizmerno ljubeznijo gledata ta dva nadvse mila obraza, ki mi z očmi sledita po celi sobi.

Tega mojega zaklada ne bi prodala za nobeno  ceno, ker mi preveč pomeni.«

Marija je živa med nami,  saj tako čudovito plemeniti naša pota.  Hvala Marija

Marta Ciraj